Forum za Goriško | p.p. 321 | 5000 Nova Gorica

info@forumzagorisko.si

prijava za člane | postani član foruma

 
 
   
 
 
Primorska in njene strateške dileme

 
Razprave o pripadnosti prebivalcev deželi Primorski so v zadnjem času še posebej živahne. Eni trdijo, da ostaja Primorska globoko v naši zavesti in bi jo želeli še utrditi, tudi politično in ne le gospodarsko;


Razprave o pripadnosti  prebivalcev deželi Primorski  so v zadnjem času še posebej živahne. Eni trdijo, da ostaja Primorska globoko v naši zavesti in bi jo želeli še utrditi, tudi  politično in ne le gospodarsko;  drugi zopet vidijo v primorski zavesti le  sredstvo za krepitev Kopra ob naklonjenosti Ljubljane.

Razpravi želim izpostaviti  mnenje, da obstajata dva nivoja dojemanja    pojma primorske pripadnosti, ki se medsebojno prepletata.

Prvi je, čustven, iracionalen in vzbuja v nas ponos skupne pripadnosti prostoru in vrednotam ter občutek  varnosti, pa tudi ogroženosti, ki prihaja od zunaj, predvsem iz Italije. Vzhičeno prepevamo Primorska vstala. V prihajajoči sprostitvi pretoka ljudi in kapitala bo lahko  zavedanje o občutku  privrženosti k Primorski ogroženo, zato bi   želeli nekateri ljudje  utrditi in razvijati pripadnost Primorski. Ob  celotni  zahodni meji se uspešno prodajajo Primorske novice, večinoma posluša Radio Koper, vedno bolj se gleda TV Primorka, navdušujemo se za   Primorska poje , nasploh se utrjuje zavest o Primorcih, ki pada premo sorazmerno z oddaljenostjo od državne meje z Italijo. Ta prvi nivo dojemanja Primorske  lahko utrjujemo  le z povezovanje po nacionalni pripadnosti vzdolž zahodne meje.

Drugi nivo zavedanja nas Primorcev pa je strogo racionalen, tu nas zanimajo bolj  povezave, ki so nam v poslovno in osebno korist. Poznavanje jezika in italijanskih  vrednot ter obstoječe  hitre cestne povezave pospešujejo sodelovanje s sosedi, tako gospodarsko pa tudi kulturno. Nasprotno je Primorska, če jo dojemamo od Predela  do Sečovelj,   med seboj zelo nepovezana, kar omejuje pobude   za poslovno ali osebno  sodelovanje. Vsa  večja središča Primorske  so bolj povezana z  italijanskimi ali osrednje slovenskimi gospodarskimi in kulturnimi centri kot pa ta  središča   med seboj.

Upravljanje z  deželo, kjer imajo ljudje   take dvoplastne   interese bo  zahtevalo posebne politične rešitve, ki jih nakazujem  na koncu sestavka.

Nekateri ljudje   danes pozivajo  k enotni Primorski in navajajo razloge prvega nivoja, nekateri so iskreni, drugi  mogoče le izkoriščajo Primorska  čustva za čisto gospodarske interese in krepitve tiste centralizacije z vodilno vlogo Kopra, ki ji tudi Ljubljana daje prednost. Drugi, zlasti je to značilno na Goriškem, se bojijo gospodarskega osiromašenja te regije v korist Kopra in vztrajajo, da se oblikuje Goriška, ki ne bo z ničemer povezana z južno Primorsko. Primorska univerza s sedežem v Kopru jih vznemiri, ker jim je dokaz za bojazen, da se s tem le utrjuje sedež bodoče regije. Verjamem, da so iskreni, ko opozarjajo na ta strah, saj jih po drugi strani ustanove z imeni TV Primorka iz Šempetra ali Primorsko dramsko gledališče  iz Nove Gorice prav nič  ne motijo, oz. so zelo ponosni nanje.

Ali je strah bolj ali manj upravičen je manj pomembno, res je, da namesto, da bi konstruktivno krepili skupne povezave znotraj Primorske, zgubljamo dragoceno energijo v medsebojnih obtoževanjih. Več racionalnega razumevanja za stališča drugega tabora bi pripomogla k iskanju skupnega imenovalca, kar bi koristilo vsem.

Ali je rešitev v  gospodarsko decentralizirani, upravno politično pa močno centralizirani Primorski ? Ali bi  boljše  cestne povezave, kulturne izmenjave, skupne  izobraževalne ustanove, kot je Primorska univerza  pripomogle h krepitvi ideje o Primorski? Kaj od nas Primorcev  pričakujejo Slovenci v Italiji ? Kakšna je vloga slovenskih  politikov pri oblikovanju in utrjevanju  enotnega slovenskega  kulturnega prostora na stičišču z italijansko kulturo ?

Menim, da bi morali imeti najprej naši primorski kot tudi slovenski politiki jasno vizijo in razpoznavne strateške cilje glede razvojnih in političnih izzivov, ki jim bo kmalu soočena Primorska. Iz njihovih izjav se da žal razbrati le to, da jim je priključitev v EU edini cilj, ki bi ga želeli uresničiti čimprej, ne glede na  nacionalno ceno, ki jo bo Slovenija plačala. Pri tem  niso pripravljeni spoštovati  standardov nacionalnega ponosa, tudi ko imajo vse argumente na svoji strani. Naj navedem le en primer.

Ko se je novogoriški župan zavzel za probleme Slovencev in  Jeremitišča v Štandrežu pri Gorici ga je goriški župan grobo zavrnil. POP TV 22. julija 2001 v oddaji »24 ur« navaja besede    goriškega župana  »Lekcij o demokraciji nismo pripravljeni poslušati. V naši državi je demokracija prisotna že vrsto let. Nismo mlada država, ki bi se morala šele učiti«.

Po poročanju časopisa OKO z 26.julija 2001 pod naslovom »Valenti žali Slovence«, naj bi Gaetano Valenti na novinarski konferenci izjavil »Italija ima stoletno tradicijo demokracije in da ga demokracije  ne morejo učiti tisti, katerih država je stara šele  deset let«.

Žaljiv in podcenjujoč  odgovor očitno ni bil namenjen le novogoriškemu županu ampak tudi drugim slovenskim politikom, ki so se sramežljivo zavzemali za pravice Rumitarjev. PN z dne 11.9.2001, poročajo v članku »Izpoved predsedniku« o srečanju Kučana z Rumitarji in korespondenci z goriškim županom.

Pričakovali smo  umirjen, a argumentiran  povračilni udarec naših politikov, ki bi mu pritrdila   demokratična in antifašistična javnost v Evropi, pa se ni zgodilo nič.Častna izjema je Gibanje za Slovensko Istro

( PN. 28.8.2001, Pisma z znamko in brez) z Odprtim pismom goriškemu županu Gaetanu Valentiju, pod rubriko Podcenjevanje.

Evropa nas bo jutri cenila le, če bomo imeli hrbtenico in ne če bomo hlapčevali vsakemu, ki je gospodarsko močnejši.

Kakšen odgovor bi pričakoval ?

Najprej bi morali naši politiki  ugotoviti, da je demokracija večdimenzionalen prostor mnogoterih vrednot. Med njimi  so tudi svoboda govora,  političnega združevanja, spoštovanje lastnine, torej   pomembne vrednote, ki smo jih v Sloveniji v polpreteklosti res kratili lastnim državljanom, danes pa jih poskušamo  uravnavati v skladu z visokimi standardi demokratičnih dosežkov.

Kaj pa z demokratično  vrednoto, ki ji pravimo spoštovanje pravic narodnih  manjšin? Država, ki to vrednoto lastnim državljanom  negira, se ne more razglašati za demokratično. Slovenija ima tu častnejšo demokratično tradicijo kot pa Italija. Slovenija, bi poudarili,  je  goriškemu županu  Valentiju in njemu podobnim politikom v Italiji in Avstriji   lahko  samo za vzor demokratičnosti, še več, lahko bi jim bila  mentorka in učiteljica v združeni Evropi. Italija v odnosu do spoštovanja pravic manjšin še ni postala demokratična država, to bo morala šele postati glede na evropske standarde, na katere prisega.

Za nacizem in fašizem je značilno predvsem  nespoštovanje  pravic drugih narodov in njihovih manjšin. Italija in Avstrija, ki sta bili soustvarjalki tega genocidnega zla  nista bili nikoli podvrženi denacifikaciji. Še več, zaradi političnih potreb v času  hladne vojne so ju zahodni zavezniki proglasili kar za žrtvi fašizma. Roki pravice so se izognili zločinci, avstrijski in italijanski narod pa ni bil podvržen  nikakršnemu procesu prepoznavanja lastne moralne krivde. Res je, da se pred sodišče lahko postavi le tiste , ki so osebno odgovorni za genocid, vendar mora biti tudi narod, ki je ploskal in podpiral tako delovanje vodilnih politikov in vojskovodij,  izpostavljen dolgotrajni prevzgoji in samospraševanju. Ker se to ni zgodilo  v primeru Italije in Avstrije ima  Evropa še danes težave ravno  s tema dvema državama v vzpostavljanju strpne politike med narodi. Še več njuna nestrpnost vzpodbuja še druge, kot n.pr. revanšizem  Madžarske in zaostritev zaradi  Beneševih sklepov. Slovenija pa ima  kot  majhen narod še to smolo, da so ravno ti  narodi naši sosedje, ki so kot fašistični zavojevalci že enkrat  razkosali Slovenijo.

In nazadnje ali niso zavezniki iz druge svetovne vojne  zaradi opustitve  »Prevzgoje  Italije in Avstrije« tudi posredno  nekoliko sokrivi   za moderno morijo na Balkanu. V primeru Nemčije so zavezniki odigrali popolnoma drugačno vlogo in danes je Nemčija ugledna država, ki deluje zelo stabilizacijsko na povezave v Evropi in je tudi  igrala odločilno pozitivno vlogo v stabilizaciji Balkana. 

Italija  je pričela svojo nestrpnost do drugih narodov že v drugi polovici 19. stoletja pod zastavo združevanja vseh Italijanov v eni državi. Dokaz za nedemokratičnost države je ravno v tem, da močnejšim od sebe prizna določene pravice, nad šibkejšimi  pa se znaša. Seveda se je v razmerjih do francosko  in nemško  govorečih italijanskih državljanov morala Italija sprijazniti s tem, da jim je priznala visoke narodnostne pravice. V primeru Slovencev pa se Italija še vedno spreneveda ter sploh pozablja na njene genocidne grehe iz obdobja fašizma, medtem ko pomembno poudarja naše reakcije nanje. Po definiciji se  demokratična vrednota  spoštovanja narodnih manjšin dokazuje ravno s spoštovanjem teh pravic šibkejšim in zato bolj ogroženih. Ker gre v primeru Slovencev ravno za tak primer, Italija torej ne izpričuje, da je demokratična država. Popolnoma podobna razmišljanja veljajo za Avstrijo. To pa bi  moralo slovenske politike  v procesu  priključevanja  združeni Evropi še posebej skrbeti. Bojim pa se, da teh vprašanj ne marajo sprožati, da nas ti dve državi ne bi posledično iz maščevanja  ovirali na poti v EU. Je to res modro?  Upravičeno dvomim, da bomo potem, ko bomo del skupne Evrope lahko spremenili naša stališča in postali samozavestnejši in odločnejši borci za našo enakopravnost v razmerju do sosedov. Za vsak primer nas že sedaj razglašajo za prepirljive sosede, kot poročajo mediji kot  reakcijo na  intervju avstrijskega veleposlanika.

Sedaj se pa ponovno vrnimo k Primorski. Glede na zgoraj nakazana  dejstva lahko pričakujemo, da bodo primorski ljudje izpostavljeni nacionalnemu podrejanju gospodarsko  in politično močnejšim sosedom. Primorci se bomo morali dobro organizirati, tako gospodarsko kot politično, in postati občutljivi za našo  narodnostno samobitnost. Popolnoma razumljivo je, da nam Italijani iz Kopra predlagajo, da bi državna Primorska univerza s sedežem v Kopru širila  dvojezične simbole izza mestnega obzidja, kjer so upravičeni, po celi Primorski. Če pa Slovenci iz Kopra temu pritegnejo, potem le-ti ne morejo pričakovati zaupanja ostalih Primorcev pri vzpostavljanju skupnih  nacionalnih ustanov. Koprčani bi verjetno ravnali zelo modro in državotvorno, če bi pri svojih predlogih imeli za pomisleke ostalih več razumevanja.

Nekateri v Kopru, zgleda pa tudi v Ljubljani,  bi nam pač radi z italijanščino olajšali pot  pri vstopanju v združeno  Evropo. Cenim znanje jezikov, še zlasti sosedov, ker nam daje določene prednosti, vendar menim, da moramo Slovenci kot majhen narod trdno zakoličiti naše nacionalne meje. Prodornosti italijanske in nemško govoreče večine ter njihovi gospodarski moči se moramo upreti z   uvajanjem angleščine kot drugega nacionalnega  jezika, s katerim se bomo suvereno in enakovredno  sporazumevali  z evropskimi in ostalimi  narodi v svetu.Tega jezika bi se morali učiti že v vrtcu, saj so tedaj otroci najbolj dojemljivi za učenje jezikov. V obdobju, ko so otroci naj produktivnejši za učenje jezikov in jim to predstavlja zabavo in igro jim te možnosti ne damo; v kasnejših letih, ko so fizično in umsko pripravljeni na druge   intelektualne napore, pa se učimo tujih jezikov z mnogo več vložene energije. 

In naj bom na koncu  še določen, da bi sprožil strpno in upam  konstruktivno razpravo o problemih Primorske.

Sedež Primorske univerze naj bo v Sežani, v Kopru in Novi Gorici  kot tudi v Sežani pa primerna univerzitetna središča s    posameznimi fakultetami. Tretja slovenska univerza naj ne bi bila zgolj  nacionalni branik, odprta bo morala biti za internacionalne povezave, zlasti z ameriškimi univerzami in  ustvarjati priložnosti posebej  za  mlade intelektualne potenciale. Njeno prednost pred ostalimi univerzami  pa bi morala graditi predvsem z izkoriščanjem komunikacijsko informacijskih tehnologij.Tehnologija E-izobraževanja naj bi bila razvojna prednost nove Primorske univerze (E-univerza); več o tem v članku (1). Ta tehnologija je tudi  idealna priložnost za posredovanje znanja v več jezikih in razvijanje multikulturnosti. 

Za sedež Primorske dežele pa je iz več razlogov  najprimernejša  Ajdovščina, pa tudi Sežana in Nova Gorica, najmanj primeren pa  Koper zaradi izpostavljenih dilem. Konec julija 1999 sem v PN objavil pismo Nova Gorica administrativni, Koper gospodarski center Primorske, a nanj ni bilo odmeva. 

Vsekakor pa bi morala biti ravno obmejna mesta  Koper,  Nova Gorica in Sežana gospodarsko in kulturno  izjemno močno podprta v nacionalni razvojni strategiji Slovenije. Preroške pesmi Simona Gregorčiča, ne bi smeli zlepa pozabiti, le sredstva za hegemonijo  so danes prijaznejša.

 

mag. Boris Nemec

(1) mag. Boris Nemec, Strateške dileme razvoja  izobraževanja z vidika uporabe elektronskega poslovanja( E-univerza), Zbornik posvetovanja Dnevi slovenske informatike, Portorož, 2002

 

Forum za Goriško

Društvo Forum za Goriško združuje člane in simpatizerje, ki si prizadevajo za vsestranski preporod in razvoj goriške regije, čezmejno povezovanje vseh Slovencev ter razvoj somestja Gorice-Nove Gorice za osrednje gospodarsko, kulturno, socialno in izobraževalno središče Primorske.

Vabimo vas, da postanete ČLAN Foruma za Goriško !

 
Sledi nam na

  
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

Naroči se na e-novice

ime in priimek*
e-pošta*
 
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
 

 

 
   
 
 




Sporočilo
  • Naša spletna stran uporablja piškotke. Vam omogočajo boljše delovanje strani, nam pa stalno izboljšavo vsebin.
    Ali se strinjate z uporabo piškotkov na naši strani?