V PN je bil objavljen odličen prispevek uglednega gospodarstvenika, pravnika in sodnika ter predsednika Višjega sodišča v Kopru g. Borisa Kovsce...
 
Primorske novice, 19-12-2007, stran 5

Primorska je preširok pojem, da bi ga lahko utesnili v poimenovanje pokrajin

Kdo briše Primorsko

Na Primorskem se je ob vladinih pripravah na ustanovitev pokrajin razvnela živahna razprava, polna emocij, zlasti okrog vprašanja, ali naj bi ustanovili eno ali dve pokrajini, in posebej še zaradi njihovega poimenovanja. V tej razpravi so zlasti aktivni župani, poslanci in vrh organizacije TIGR.

Ker so Primorci na splošno zelo čustveno navezani na svojo Primorsko, postaja diskusija vedno bolj razgreta in na trenutke celo paranoična. To je povsem razumljivo, kajti Primorci poznajo iz svoje preteklosti veliko negativnih izkušenj in so zato sedaj ob tej dilemi izredno občutljivi na trditve znanih Primorcev, češ da nam hočejo Primorsko ukrasti, da jo hočejo izbrisati in da bodo s tem izginili tudi sami Primorci. Zato ni čudno, da so nekateri primorski poslanci in župani pripravljeni ostro nastopati v državnem zboru za “pravice Primorcev do svojega imena” in grozijo tudi z referendumom; vse pod geslom “Primorske ne damo” in svarilom, da nam “Ljubljana ne bo vzela imena Primorska”.

Tisti, ki danes vehementno vztrajajo na primorski pokrajini in z raznimi parolami izkoriščajo čustveni naboj in navezanost Primorcev na Primorsko, se nočejo potruditi, da bi slišali glas tudi tistih Primorcev, ki te Primorske nočejo ukalupiti v eno ali dve pokrajini, pri čemer je najhuje, da imajo za tem točno določen cilj: zagotoviti svojemu kraju središčno mesto bodoče pokrajine.

O enotni Primorski

Primorska, kot jo danes poznamo in čutimo, ni bila nikoli v zgodovini posebna upravno-politična enota, tudi pod Avstroogrsko ne, saj se njen t. i. Österreichisches Küstenland ne ujema z današnjo Primorsko, njegovi prebivalci pa se niso imeli za Primorce v današnjem smislu, saj so bili različnih narodnosti in to od Slovencev, Italijanov, Nemcev, Hrvatov pa do Judov.

Koliko pokrajin?

Ni dvoma, da je potrebno v zvezi s to dilemo izhajati iz vsebine zakonov in drugih predpisov glede vloge bodočih pokrajin, ki naj bi postale nekakšne samoupravne enote, v katerih naj bi bil zagotovljen enakomeren razvoj v primerjavi z drugimi v državi, istočasno pa zlasti enakomeren razvoj krajev v sami regiji.

Prav v zvezi s tem ima Goriška oziroma Severna Primorska zelo slabe izkušnje z vsemi “levimi” in “desnimi” vladami, ki evidentno podpirajo in vztrajajo na prednostnem razvoju osi Maribor – Ljubljana – Koper. Nima pomena ponavljati, kaj vse se je v zadnjih desetletjih preselilo z Goriškega v Koper in koliko finančnih sredstev se je prek Ljubljane prelilo v Koper. Ljudje, ki spremljajo povojne slovenske finančne tokove dobro poznajo te številke. Zanimivo je, da se je tudi cerkev hote ali nehote pridružila tej politiki, ko je določila sedež škofije v Kopru, čeprav eksplicitno priznava, da to območje nima pogojev za škofijo brez “aneksije” Goriškega. No, cerkev nas je vsaj nekoliko “potolažila” s konkatedralo v Novi Gorici, čeprav njeni najvišji predstavniki v državi vsaj posredno že namigujejo o smiselnosti prilagoditve bodočih pokrajin obstoječim škofijam, kar gre brez dvoma v korist zahtevam po enotni Primorski. Če k vsemu temu pridružimo še pred desetletji povsem zgrešeno in ponesrečeno kratkotrajno izkušnjo s priključitvijo bivšega Goriškega okraja Koprskemu, potem je jasno, da je taka enotna Primorska povsem nemogoča.

Ni namreč nobenih zagotovil za skladen razvoj take pokrajine, saj bi v tem primeru prihajalo do ostrega križanja interesov glede splošnega razvoja take Primorske, in sicer med južnim in severnim delom (zdravstvo, šolstvo, infrastruktura itd), kar že danes očitno kaže na prednostno poudarjanje južnega dela. Torej vsi tisti, ki zagovarjajo enotno Primorsko, bi morali najprej preštudirati osnutke pokrajinskih zakonov in drugih predpisov in šele potem izkoriščati primorska čustva, kajti v nasprotnem primeru bo kaj lahko privedlo do primorskih zdrah.

Človek se sprašuje, kako je kljub navedenemu mogoče, da tudi del županov in drugih predstavnikov javnega in političnega življenja na severnem delu podpira težnje po enotni Primorski. Razlogov je več, prevladujeta pa dva, od katerih je čustvena navezanost na Primorsko tako močna, da ljudje v “obrambi te Primorske” ne pomislijo na negativne posledice, kar zadeva bodoči razvoj severnega območja.

Drugi razlog za enotno pokrajino je brez dvoma iskati v dokaj opaznem pričakovanju, da bo sedež take pokrajine v Kopru, kar je pravzaprav župan Popovič že tudi jasno povedal. Ob vsem tem se človek še vpraša, ali je sploh smiselno razpravljati o tem, da tisto zgodovinsko Primorsko, ki jo čutimo in negujemo v naših srcih, spremenimo v “Popovičevo bilingvistično Primorsko”?

Zakaj Goriška

Ta pokrajina pokriva območje, ki je pod italijansko okupacijo spadalo v Goriško provinco in se je prav zato celotni slovenski živelj v njej, ne glede na mejno lego nekaterih predelov, poistovetil s Primorsko in se še danes ljudje vedno bolj čutijo Primorce. Središče tega dela je bilo mesto Gorica, slovensko poimenovana že v zgodnjem srednjem veku. Goriška kot pokrajina oziroma dežela je torej zgodovinsko utrjen pojem, medtem ko je Severna Primorska skovanka, ki so jo nekateri lokalni politiki izven Nove Gorice vsilili kot reakcijo na nekatere tedanje lokalne politike iz Nove Gorice, zaradi njihovega večkrat dokaj superiornega obnašanja do tedanjih občin v okraju. Tudi danes gre iskati odklanjanje imena Goriška prav v tem dejstvu, čeprav zadnji dve desetletji Novi Gorici tega ni več mogoče očitati, ker se v regiji vidno trudi skupaj z ostalimi občinami za usklajen gospodarski in kulturni razvoj regije.

Preimenovanje bi sčasoma privedlo do pozabe pridevnika “goriški”, ki pa je zgodovinsko zelo utrjen. Ne moremo se namreč sprijazniti s poimenovanjem severnoprimorski slavček, severnoprimorski pisatelj (Bevk), severnoprimorska Brda itd.

Gorica in Goriška je globoko usidrana v naša čustva. Je naš ponos in naša bolečina. Ponosni smo na našo zgodovino, na goriške pisatelje, pesnike, kulturnike, zgodovinarje in vse druge rodoljube, katerih kipi stojijo na Erjavčevi ulici v Novi Gorici in ki so jih postavili “stari goriški študenti”. Bolečino pa smo občutili in jo čutimo še danes, ker so nam to pomembno kulturno središče vzeli in ker smo to bolečino skušali preboleti s tem, da smo namesto ukradene Gorice zgradili Novo Gorico prav zato, da Gorica in Goriška ne bi bili pozabljeni. Zaradi tega Goriška kot bistveni del Primorske mora ostati ne glede na to, kje bo njeno središče.

BORIS KOVŠCA