Človekova identiteta sestoji iz različnih oblik pripadnosti kot npr.: pripadnost narodu, državi, jutri tudi Evropi, veri, pa širšemu bivalnemu prostoru (Primorski) in ožjemu (Slovenski Istri, Krasu, Vipavski ...), rojstnemu kraju, stanovskim in drugim civilno družbenim organizacijam...
 
Človekova identiteta sestoji iz različnih oblik pripadnosti kot npr.: pripadnost narodu, državi, jutri tudi Evropi, veri, pa širšemu bivalnemu prostoru  (Primorski) in ožjemu (Slovenski Istri, Krasu, Vipavski ...), rojstnemu kraju, stanovskim in drugim civilno družbenim organizacijam itn. Vse te pripadnosti so v ljudeh različno razporejene in različno močne. Pripadnost Primorski je le ena izmed njih. Čeprav smo že pod Avstro-Ogrsko poznali geografski naziv Primorje, ki je obsegal širši obmorski prostor cesarstva, označujemo danes s pojmom Primorska predvsem ozemlje,ki je po drugi svetovni vojni pripadlo k Italiji, vključno z zamejstvom in delom, ki gravitira k  Notranjski (Pivka, Postojna idr.). Vsebino temu pojmu dajejo predvsem bridke zgodovinske izkušnje italijanske okupacije in velika epopeja protifašističnega odpora, predvojnega in medvojnega, pa mediteranskost večjega dela primorskega prostora v različnih njenih prvinah (urbanizem, arhitektura, rastlinstvo…), sorodnost temperamenta, narečij, kulturnih vplivov idr.Torej gre za intimno pripadnost ljudi, ki se v tem pojmu prepoznavamo, in živi v nas, skupaj z ostalimi pripadnostmi, neodvisno od števila upravnih enot in njihovega naziva. V upravno političnem pogledu pa enotna Primorska ni nikoli obstajala.

Pokrajine se ustanavljajo predvsem zaradi utrjevanja lokalne samouprave oz. z namenom urejanja pomembnih skupnih zadev nekega prostora iz lastne pobude in od spodaj navzgor, ne pa iz državnega centra navzdol. Pomembne so tudi zaradi komuniciranja in usklajevanja projektov s sosedi, ki že imajo  vmesne stopnje samouprave med državo in občino, ter za črpanje sredstev iz evropskih strukturnih skladov. Ob vztrajanju ožje Goriške na lastni pokrajini se je vladna služba odločila za dve primorski pokrajini, s tem, da se je nekaj primorskih občin priključilo k notranjski pokrajini, ker jih pač s tem prostorom veže več skupnih interesov. Ta izbira se mi zdi povsem logična, saj sta se Koper in Gorica s svojimi gospodarskimi zmogljivostmi ter izobraževalnimi in kulturnimi ustanovami v preteklosti že izoblikovali v dvoje pokrajinskih središč. Osebno bi me ne motila niti skupna primorska pokrajina, vendar menim, da je ta projekt  nerealen iz funkcionalnih razlogov, zaradi različne specifike in problematik obeh pokrajinskih področij, zaradi pripadnosti in gravitiranju ljudi k tem področjem idr. Ob objavi podatkov o javnomnenjski podpori skupni primorski pokrajini ne smemo zamolčati, da pa so na ožjem Goriškem v nekaj dneh zbrali okrog 4.000 podpisov za goriško pokrajino. Mislim, da jim tudi noben vseprimorski referendum ne more vsiliti drugačne rešitve. Zato je treba s potrpežljivim usklajevanjem interesov postopoma preseči strahove in odpore, ki se v posameznih občinah, zlasti na Goriškem, porajajo proti novemu pokrajinskemu centru.

Problema v zvezi s številom in poimenovanjem primorskih pokrajin tako ni ustvarila vladna služba, ampak kar mi Primorci sami, z zahtevo ožje Goriške na lastni pokrajini z istoimenskim nazivom. V igri so bili namreč različni nazivi. Najprej sta se omenjali severnoprimorska in južnoprimorska pokrajina. Ob vztrajanju Goriške pri svojem imenu pa smo dobili goriško in južnoprimorsko, oz. goriško in primorsko pokrajino, kot

ju je poimenovala vladna služba spomladi 2007. To je dvoje nazivov, ki pri eni pokrajini  še ohranjata primorskost, vendar je to neskladno, spotakljivo in moteče. Tako smo vladno službo spravili v položaj, da ni imela pametne izbire, ter je, hoteč se ogniti tej  spotakljivi rešitvi, na koncu ponudila goriško in istrsko-kraško pokrajino, kar tudi ni prav nobena tragedija.

Ob vsem navedenem so trditve, da naj bi šlo  pri tem za krajo imena oz. za načrtno razbijanje Primorske s strani Ljubljane, nepoštene in neresne, zganjanje mitingov na ta račun in tekmovanje, kdo bo bolj primorski in bolj glasen, pa sodi bolj v področje političnega ribarjenja. Morda nam je pisatelj Boris Pahor na zborovanju v Ajdovščini nakazal možno kompromisno rešitev, s katero bi bil volk sit in koza cela, in sicer z nazivoma goriška primorska pokrajina in istrsko-kraška primorska pokrajina. Sicer pa primorskosti kot občutka pripadnosti ne more človeku nihče ne dati ne vzeti. Ta pripadnost je obstajala tudi doslej, ko smo Primorci živeli razdrobljeni v okrog 20 občinah, od katerih se nobena ni uradno imenovala primorska. In obstajala bo tudi še naprej, neodvisno od naziva pokrajin, ker jo, kot že navedeno,  določajo druge stvari. Pa čeprav bi bilo zaželeno, da se primorskost ohrani tudi v nazivu dveh pokrajin, ker nosi ta pojem svoj naboj, ki ga kaže utrjevati v zavesti ljudi tudi prek nazivov upravnih enot.

Koper, 20.12. 2007
Milan Gregorič