mag. Boris Nemec
HIT d.d., Delpinova 7 a, 5000 Nova Gorica, Slovenija, Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Abstract

Article is dealing with some basic strategic dilemmas Slovenia is facing at the very start of 21 century. It argues that new economy is well accepted as a choice and challenge but on the other hand the real decisions are taken for an old economy to compete in enlarged EU. Critical opinions are expressed also for some European resolutions. Tourism industry in Slovenia was seriously affected in last decade of economical transition. But a new optimism is growing while professionals and government institutions are supporting more and more tourism as leverage towards a faster economic development of the country. It shows the opportunities that Slovenia has in gaming tourism especially in the new emerging destination of an old multicultural and multiethnic Gorica due to Slovenia joining EU.

Povzetek

V prispevku so najprej poudarjene dileme o temeljnih strateških ciljih razvoja Slovenije. Izpostavljeni so argumenti za novo ekonomijo: visoko izobrazbeno strukturo prebivalstva, investiranje v visoke tehnologije in storitve z visoko dodano vrednostjo ter turizem. Kritično obravnava prizadevanja, da se ohranijo strateški cilji stare ekonomije, ki se upravičujejo s spornimi, včasih tudi sebičnimi, gospodarskimi interesi tako v Sloveniji kot EU. Turizem je v Sloveniji ena od žrtev tranzicije. V zadnjih letih pa se krepijo strokovna in vladna spoznanja o pomembnosti turizma za celovit ekonomski razvoj Slovenije.Še posebej je izpostavljena priložnost, ki jo ima Slovenija na področju igralniškega turizma. Predlagane so tudi rešitve, da bi igralniško zabaviščni turizem postal pomemben generator razvoja. Osvetljena pa je tudi izjemna pozicija Goriškega območja za uresničitev pomembne evropske igralniško zabaviščne destinacije.
 

1. UVOD

1.1 DILEME O TEMELNJIH STRATEŠKIH CILJIH RAZVOJA SLOVENIJE

Stalnica družbenega razvoja so nenehne spremembe trdi, Adizes ( Adizes,1991;1). Njegova teorija Obvladovanja sprememb je dragoceno orodje gospodarstvenikov za doseganje strateških ciljev v podjetjih, ki jih večinoma vodijo strokovne in uglašene ekipe. Izbor celostnih strateških ciljev nacionalnih ekonomij in držav pa je prepuščen politikom, ki jih utemeljujejo s kompromisi mnogoterih interesov, ki velikokrat nimajo nič skupnega z racionalnim vedenjem ter dobro strokovno teorijo in prakso. Zato nam je pravkar zaključeno 20. stoletje prineslo izjemne gospodarske in materialne dosežke ter uničujoče vojne tragedije. Nacionalni gospodarski interesi so zaradi procesov globalizacije v 21. stoletju izpostavljeni tako velikemu hazardu kot še nikoli v zgodovini človeštva. Kako politiki obvladujejo te spremembe, pomembno odloča o tem, kako hitro posamezne države napredujejo oz. zaostajajo za drugimi. Države, ki so bile pred desetletji relativno revne, postajajo relativno bogate in narobe. Materialni in duhovni dosežki ter razvoj posameznika bodo še dolgo vezani na uspešnost državne skupnosti, ki ji ta posameznik pripada. Zato ostaja prvovrstno vprašanje kako zagotoviti uspešen razvoj posamezne države z doseganjem načrtovanih temeljnih strateških ciljev v globalizacijski tekmi.
Globalizacija trgovanja blaga in storitev je v informacijski družbi dobila tak obseg, da nas vsak dan postavlja v nove dileme, kako in kaj proizvajati, kako in kaj trgovati in kakšne storitve ponujati, da bomo kot posameznik, podjetje, družba ali država preživeli, se razvijali in bili uspešni v tekmi z drugimi (Rupnik,1999;2).Država je uspešna, če so uspešne njene entitete, podjetja, organizacije, posamezniki. Napredna država z naborom orodij, ki jih ima na razpolago določa prioritetne strateške cilje (niše) glede na omejitve okolja, virov, intelektualnega kapitala in političnih možnosti ter seveda odgovornosti lastne elite. Slovenska politična elita je po osamosvojitvi imela dva temeljna strateška politična cilja, in sicer vstop v EU in Nato; temeljnih strateških ciljev gospodarskega razvoja pa si ni postavljala in je to prepuščala iznajdljivosti podjetij v posameznih panogah ( »laisser-faire«).V tako imenovani gospodarsko-politični tranziciji, naj bi Smithova nevidna roka uredila in stabilizirala trge ter usposobila gospodarske subjekte za tekmovanje v EU in na svetovnih tržiščih.Posledice so občutili mnogi zaposleni, ki na tako«tranzicijo« niso bili pripravljeni ali se ji niso znali prilagoditi. Zato tudi zadnja krizna presenečanja v Muri in Alpini to sploh niso, saj je že dolgo jasno, da bo tekstilna in usnjarska industrija pod globalizacijskim udarom. Čeprav Slovenija ni s celovito in strateško usmerjenimi cilji preoblikovala svojega gospodarstva v preteklem desetletju, pa je posamezne strateške cilje vseeno zasledovala. Posamezne interesne skupine v državi so dosegle sprejem strategije razvoja za posamezna področja, kot n.pr. bančništvo, prometna infrastruktura, kmetijstvo, turizem, izobraževanje in tako dalje. Krovne strategije razvoja države in njenih strateških ciljev, iz katere bi potem izhajale vse ostale področne strategije in cilji pa Slovenija ni zmogla pripraviti. Državna sekretarka dr. L. Lorber ugotavlja «Vlada ni izoblikovala prednostnih ciljev razvoja Slovenije in njenega gospodarstva, ki bi jim univerze lahko sledile«, rektor dr.J. Mencinger pa dodaja«Sedanji trg dela je drugačen, kot bo čez nekaj let, tega na univerzi ne moremo predvideti« ( Gospodarski vestnik,2004;3 ).Nadalje Lorberjeva ugotavlja, da je potrebno imeti projekcijo razvoja Slovenije, če želimo izobraževati študente za njen uspešen razvoj.
Vsekakor je bolje pozno kot nikoli in upajmo, da bo Slovenija naposled le začela celovito in strateško razmišljati, kje so njene niše, da si v EU in svetu zagotovi uspešno gospodarsko tekmovanje. Dosedanje izvajanje posameznih področnih strategij ne zagotavlja sinergije učinkov doseženih strateških ciljev na posameznih področjih, včasih pa si ti cilji celo v nasprotujejo. Tako država investira n.pr. v visoko šolstvo s ciljem, da bodo jutri izobraženi kadri dosegali visoko dodano vrednost v storitvah in zahtevnih tehnoloških tovarnah, ki jih pa ne načrtuje. Sočasno pa bi se krepko zadolžila, da bi gradila železnice in bi po Sloveniji prevažali »kubike in tone«, ki prinašajo malo zaposlitev z nizko dodano vrednostjo in še veliko nižjo donosnost kapitala? Železnice so bile pospeševalec razvoja gospodarstva v 19. stoletju, ceste pa v 20. stoletju. Ceste so danes gotovo boljša rešitev za promocijo in razvoj tovarn zahtevnih tehnologij in turizma; železnice pa ekološka obvoznica za blago, ki ga Slovenija nima, in je tudi nesmiselno, da bi z njim obremenjevali naše okolje oz. celo pospeševali pretoke »kubikov in ton« preko Slovenije. Hudo bo že, ko nas bodo prisilili graditi avtoceste, ki jih sploh ne potrebujemo. EU nas vsekakor rada podpira v gradnji infrastrukture, ki služi skupnim evropskim ciljem, zlasti če sami nismo preveč zagnani za nove visoko tehnološke tovarne in zahtevne storitve ( n.pr. zdraviliški ter igralniški turizem).
Finančni minister Mramor je vedno bolj v skrbeh, ker rastejo potrebe države po neproduktivnih naložbah za kmetijstvo, vojsko, Schengensko mejo… Slepo sledenje Slovenije evropski kmetijski politiki je z razvojnega vidika izredno problematično, čeprav za nekatere politično prikupno. Nobelovec za ekonomijo 2001 (Stiglitz,2003;4) je evropsko kmetijsko politiko (delno tudi ZDA) obtožil povečevanja revščine v manj razvitih državah. Stiglitz konkretno navaja: »le surovi kakavovec lahko pride v Evropo brez carine, ne pa v prahu ali čokoladi«. To delajo v Švici.V Evropi bi nekateri gojili sadje in zelenjavo v halah, ogrevanih z nafto, da jih ne bi kupovali od revnih, denar za subvencije pa bi jemali evropski industriji in storitvam. Tako nevarni politiki, ki sproža plaz obupanih emigrantov v Evropo, namesto, da bi te z delom in perspektivnostjo zadržali doma (kmetijstvo, predelava hrane…) ter jim prodajali industrijsko blago in storitve, Slovenija ne bi smela slediti.
Razvite države bodo morale svojo diskriminatorno razvojno politiko popraviti in Slovenija bi morala v okviru EU k temu prispevati in tudi nakazovati rešitve z lastnimi strateškimi usmeritvami.

Slovenija si je sama svoje sreče kovač in nihče nas ne sili, da si izberemo preverjeno razvojno uspešne poti, po kakršnih sta v zadnjih dveh desetletjih šli n.pr. Irska in Finska. Slovenija nima na pretek kapitala in možnosti za zadolžitev, da ne bi izvajala analize sekundarnih učinkov izbora prioritet glede na omejitve ( prohibitorje) oz. pospeševalce ( promotorje) razvoja države v globalni tekmi. Država si bo za svoj vsestranski razvoj zagotovila dovolj sredstev v proračun samo z uspešno in na globalnem trgu kompetitivno gospodarsko strukturo in ne z vzpodbujanjem delovnih mest z nizko dodano vrednostjo ( Jaklič,2003;5 ). Slovenija si mora torej čimprej odgovoriti na vprašanje, ali so gradnja hrbtenične cestne, železniške, pristaniške in pretovorno logistične infrastrukture, ki jo spreminja v transportni vozel in ekološko obremenjeno deželo, resnično njeni temeljni strateški cilji razvoja. Ali bi raje močnemu gradbenemu sektorju ponudili alternativo z izgradnjo take cestne infrastrukture, ki podpira celovit razvoj turizma in vključuje tudi sedaj razvojno ogrožene dele Slovenije. Ali so naši temeljni strateški cilji razvoja poleg investicij v visoko šolstvo, tehnološko zahtevne tovarne in storitvene dejavnosti z visoko dodano vrednostjo tudi v turizmu?

Slovenska vlada je s sprejemom Strategije slovenskega turizma 2002-2006 in Zakonom o vzpodbujanju turizma storila v zadnjem času pomemben premik v prepoznavanju turizma za svojo razvojno priložnost.Vendar, ali bodo tudi investicije v turizem in z njim povezane dejavnosti ( cestna in druga infrastruktura …) resnično eden od temeljnih strateških ciljev razvoja Slovenije?
 

2. ZAKAJ SODI TURIZEM MED PRIORITETNE STRATEŠKE CILJE RAZVOJA ?

Šele v zadnjih letih je postalo jasno, da je prav turizem, s svojimi sestavnimi podsektorji primarna gonilna sila svetovne ekonomije in bolj pomemben celo od mobilne telefonije, avtomobilov in drugega blaga. Leta so bila potrebna, da so politiki po svetu začeli razumeti, kakšen skrit, a mogočen vpliv ima turizem na zaposlovanje oziroma multiplikativni učinek ima na nacionalno gospodarstvo. Zato je zdravstveno stanje svetovnega turizma močno v interesu vsake nacionalne ekonomije in obratno ( Klančnik, 2003;6). Slika 1 in 2 v Prilogi.

Bogate države, ki jih odlikujejo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, pospešujejo razvoj turizma, čeprav naj bi imel nizko dodano vrednost ( Nemec,2001; 7). Čemu?
Najprej tudi v razvitih državah niso vsi ljudje usposobljeni za visoke tehnologije in storitve z veliko dodano vrednostjo. Pomembno pa je, da so ljudje zaposleni, četudi z manj zahtevnimi deli ( v ZDA je to celo del imigracijske politike). Turizem zaposluje tudi delavce najrazličnejših profilov in sposobnosti, ki jih druge dejavnosti ne potrebujejo (animatorje in organizatorje dogodkov, prevajalce, vodiče, kulturne delavce, trgovce, športne delavce, in mnoge druge).Turizem je prijazen do okolja in zadržuje poseljenost in razvoj v odročnih in manj razvitih krajih.Turizem je naklonjen sonaravnemu kmetovanju in omogoča kmetom boljši zaslužek za kmetijske izdelke kot pa izvoz le-teh.To je kakovostnejša podpora kmetijstvu kot državne subvencije, saj so ponudniki storitev vzpodbujeni za inventivnost turističnih produktov namenjenih gostom.Turizem pospešuje delo v trgovinski, transportni, bančni, agencijski, grafični in drugih dejavnostih.Turizem ima velik multiplikator prihodkov, znašal naj bi 1,8 (Dimovski,2000; 8) in torej tudi multiplikator davkov, ki izvirajo od prodaje drugega blaga in storitev turistom. Več utemeljenih razlogov, zakaj velike in tehnološko moderne države pospešujejo razvoj turizma, dajejo satelitski računi za turizem (TSA), ki jih bomo kmalu opravili tudi v Sloveniji. Še posebej bi bili zanimivi ti računi za igralniški, zdraviliški in poslovni turizem, ki smo jih v Sloveniji opredelili kot prednostna produktna področja turizma.Tako bi še objektivneje ocenjevali vrednost turizma za razvoj nacionalne ekonomije, ki ga nekateri ekonomisti podcenjujejo zaradi njegovega vrednotenja le po dodani vrednosti, vse drugo povedano pa se pozablja. Za male državice, kot je Slovenija, pa je turizem še veliko pomembnejši kot za velike države, še posebej ko gre n.pr za turizem z visoko dodano vrednostjo, n.pr. igralništvo ( Prašnikar,2002;9). Zakaj?
Razlog je v tem, da je za velike države manj pomembno, za katere izdelke in storitve bodo domači prebivalci porabili svoje prihodke in tako prispevali državi davke od potrošnje. In če ne bodo trošili v turizmu, bodo pač prihranke porabili za druge izdelke ali storitve, od katerih država tudi pobira davke. V majhnih državah pa je delež tujskega turizma lahko veliko večji, kot pa je delež domačih gostov, in taka država pritegne porabo iz tujine v lastno državo. Torej si ustvari dodatno priložnost za prihodke domačega prebivalstva in dodatne davke, ki so sicer omejeni z obdavčevanjem celokupne porabe domačih rezidentov. Državni proračun se polni v veliki meri z DDV od prodaje izdelkov in storitev, ki so bili potrošeni v tej državi. Z vstopanjem v EU in skupno evropsko valuto pa se drugi davčni viri ( carine, takse, pristojbine, provizije ) zmanjšujejo in s tem tudi prihodki v proračun.
V velikih skupnostih, kot je EU, so majhne države izpostavljene visoki konkurenčni tekmi, iskanju ozkih proizvodnih in storitvenih niš, v katerih so globalno kompetitivne z drugimi, zato sorazmerno veliko izvažajo pa tudi uvažajo. Ves izvoz pa je oproščen plačevanja DDV v državi izvoznici, saj je bistvo tega posrednega davka, da se ga plačuje v deželi porabe blaga. Sistem oprostitve DDV oz. prometnega davka pri izvozu blaga in carine pri uvozu tega so v preteklosti oblikovale močne industrijske države (pospeševanje lastne proizvodnje in krepitev tehnološke premoči).

Turistična industrija je novejša dejavnost, ki je povezana z višjimi dohodki in prostim časom prebivalcev. Njeni prihodki rastejo hitreje kot v drugih sektorjih, napovedi WTO pa so dolgoročno ugodne. S povečanim tujskim turizmom posamezne države kot rečeno pritegnejo tujo akumulacijo oz. porabo in s tem delo za domače prebivalce in davke v proračun. Čim manjša je država, tem pomembnejši je delež davkov, ki ga preko turizma tuji državljani prispevajo v proračun države turistične destinacije. Za princip pobiranja davkov v državi, v kateri je storitev opravljena ne glede na nacionalni izvor potrošnika, pa EU ne predvideva nikakršnih sprememb. Tudi v ZDA se prometni davek na prodano blago ( nadomestek za DDV) plačuje v proračune posameznih zveznih držav, v Kanadi pa gre polovica prometnega davka v korist province ( države), druga polovica pa v zvezni proračun. Slovenija bi lahko turizem uporabila kot eden od pomembnih vzvodov za svoj hitrejši razvoj pri dohitevanju razvitih držav Evrope, saj bi z njim zagotavljala večjo zaposlenost in dodatne davčne vire državi in lokalnim skupnostim (koncesije, dohodnina in drugo). Ali torej Slovenija z sorazmerno nižjimi stopnjami DDV za turistične storitve lahko vzpodbuja turizem oz. vsaj nekatera prioritetna produktna področja ( igralniški turizem)?
 

3. BENEŠKA DEKLARACIJA 2003

V Evropi si v tem desetletju prizadevamo, da se za turistične storitve izvede postopna konvergenca stopenj DDV. Te so danes po državah precej različne, najvišje pri naši sosedi Italiji, kjer znaša 10%, pri nas v Sloveniji pa tudi cca 10% (nočitve in hrana 8,5%, pijača pa 20%). V drugih turističnih velikanih pa so stopnje DDV za turistične storitve nižje, n.pr. v Španiji in Franciji le 5%.
Konec novembra 2003 je v Abano Termah in Benetkah potekal 2. evropski turistični forum, na katerem so sodelovali predstavniki turistične industrije, predstavniki posameznih držav in Evropske komisije in EU parlamenta.Organizator Foruma je bila država Italija kot predsedujoča v EU. Ena od dveh delavnic je obravnavala ravno obdavčitev turističnih storitev.Udeleženci so na koncu zasedanja sprejeli poročilo, ki med drugim obsega tudi sledečo izjavo (Stephen,2003;10)

Turizem je eden od najbolj rastočih sektorjev v Evropi. Vendar se sooča z zelo močno konkurenco, ki prihaja izven Evrope, in ne sme biti v konkurenčno slabšem položaju zaradi visoke obdavčitve.
V zvezi s turističnim sektorjem je treba opozoriti na naslednje:

  • turizem je cenovno zelo občutljiv;
  • profitna marža je pogosto nižja od marže v drugih sektorjih;
  • 98 % vseh podjetij v sektorju je malih ali srednjih podjetij, ki delajo z nizkimi profitnimi maržami, in so zato zelo ranljiva;
  • sektor je delovno zelo intenziven.

Zato lahko pretirane in nepoštene obremenitve z DDV ogrozijo sposobnost preživetja evropske turistične panoge.

Nadalje poročilo ugotavlja še :

  • Veliko je izkrivljanja konkurence zaradi različne obravnave operaterjev, lociranih v različnih državah, v zvezi z DDV.
  • Znižanje DDV v zvezi s turističnimi storitvami ima veliko ekonomskih in socialnih posledic, najpomembnejši od njih je vpliv na zaposlenost.
  • Potreba po vključitvi panoge in posvetovanju z njo, ko gre za spreminjanje zakonodaje s področja DDV ali njene uporabe.

Udeleženci Foruma pa so sprejeli tudi štiri konkretne predloge:

  1. Obdavčitev storitev namestitve in restavracij

    V okviru predloga Direktive Sveta o spremembi 6. direktive o DDV glede znižanih stopenj davka na dodano vrednost, evropska turistična panoga poziva države članice, naj podprejo in sprejmejo predlog Komisije glede nadaljnje uporabe nižje stopnje DDV za storitve namestitve turistov in za storitve gostinstva (vključitev prilogo H).
     
  2. Obdavčitev potniškega prevoza
     
    Turistična panoga poziva regulatorje EU, naj sprejmejo NIČNO stopnjo DDV za vse storitve znotraj EU, ne glede na način prevoza.
     
  3. 4. Tretje in četrto priporočilo pa govorita o poenotenju in znižanju davkov na turistične pakete, ki jih agencije iz EU ponujajo tujcem za obisk v EU ter odprava izkrivljene konkurence pri uveljavljanju odbitne postavke za vstopni DDV, ko gre za kongresna in službena potovanja. Posebej so izpostavili tudi to, da se ne priznava nekaterih odbitkov vstopnega DDV za stroške namestitve, hrane in pijače, ki nastanejo v okviru poklicne dejavnosti. Ta problem je še posebej pereč v slovenskih igralnicah, ki pogostitev gostov obravnava kot reprezentančen strošek in s torej davčno neupravičen strošek, in ne kot normalen strošek, potreben za poslovanje.
    Udeleženci Foruma so sprejeli tudi Beneško deklaracijo, katere glavni namen je izboljšanje vpliva politik EU na evropski turizem in ki se opira na Sporočilo o »Temeljnih usmeritvah za doseganje trajnostnega razvoja evropskega turizma«, ki ga je sprejela Evropska Komisija 21. novembra 2003.

Iz tega izhaja odgovor na vprašanje v prejšnjem poglavju.Strategi slovenskega turizma in državni regulatorji nimajo ravno veliko maneverskega prostora za vzpodbujanje razvoja turizma z znižanjem davčnih stopenj zaradi procesov postopne konvergence teh stopenj v EU. Pa vendar obstaja velika priložnost! EU se zaenkrat ne zanima za harmonizacijo davčne zakonodaje na področju igralniškega turizma. Ta dejavnost je v Evropi relativno slabo razvita v primerjavi z ZDA, Avstralijo, Kanado. Povečini je igralniška dejavnost v Evropi zelo razdrobljena in nima velikega vpliva na politiko.Ali lahko Slovenija izkoristi to dejstvo in se močno umesti v to nišo kot evropski »Las Vegas«? Kaj predvideva Strategija razvoja slovenskega turizma 2002-2006?
 

4. PREDNOSTNE PROGRAMSKE USMERITVE SLOVENSKEGA TURIZEMA

Dokument (11) Strategija razvoja slovenskega turizma 2002-2006 podaja sledečo vizijo razvoja:
Slovenija želi postati v naslednjih desetih letih razvita turistična država s primerljivo evropsko kakovostjo turističnih storitev in raznovrstno turistično ponudbo, ki bo konkurenčna v razmerju do drugih turističnih območij.


Glavni strateški cilj te strategije pa je povečanje globalne konkurenčnosti turističnega gospodarstva in njenega tujskega prometa z 1.1 milijarde € v letu 2002 na 1.6 milijarde € v letu 2006.

V strategiji so nadalje opredeljena temeljna slovenska turistična območja:

OBALA, GORIŠKO, KRAS, LJUBLJANA, ŠIRŠE OBMOČJE
JULIJSKIH ALP, POHORJE-MARIBOR, POMURJE-OBSOTELJE,
DOLENJSKA, SLOVENSKO PODEŽELJE, MESTA Z ZALEDJEM.

Kot tudi temeljne usmeritve slovenskega turizma na treh področjih:

PRODUKTNO PODROČJE:

zdraviliški turizem + IGRALNIŠKO-ZABAVIŠČNI TURIZEM + poslovni turizem

GEOGRAFSKO PODROČJE:

turistično območje Julijske Alpe + turistično območje Pohorje-Maribor + turistično območje Krasa + turistično območje Obale

PROGRAMSKO PODROČJE

3 E - podeželski turizem + 3 A - rekreativni turizem + 3 D - doživljajski turizem

Strategija je dobra osnova za vzpodbujanje slovenskega turizma, vsako od naštetih turističnih območij ima velike možnosti razvoja. Vsekakor pa moramo to strategijo izboljšati predvsem z integracijo naših turističnih prizadevanj preko meja Slovenije, ki za turista izginjajo. Prihodnja novelacija strategije bi morala posebej podpreti možnosti za čezmejno sodelovanje, zlasti po vstopu Slovenije v EU s 1. majem 2004 oz z odpravo Schengenske meje z Italijo in Avstrijo. Naj za primer uporabim v strategiji citirano Goriško območje.To bi moralo postati del obširnejšega turističnega območja ALPE-ADRIA, ki ga bi tudi naši turistični operaterji ponujali evropskemu in svetovnemu trgu. Hoteli v Novi Gorici so lahko odlična odskočna deska za obisk tako Benetk z avtobusom kot Bleda z muzejskim vlakom pa še Lipice ali Postojnske jame in Ljubljane kot tudi Dolomitov ali Alpskega in Jadranskega sveta. Mednarodno letališče Ronchi in križišče avtocest Benetke-Ljubljana in Celovec-Trst močno odpirajo Goriško destinacijo za goste iz Evrope in sveta. Gorica je že stoletja multikulturno središče Slovencev, Furlanov, Italijanov, Nemcev, Judov in izhodišče za povezave Padske nižine s Panonskim svetom. Če bo Gorica lahko ponudila primerne projekte z multinacionalnim in ne le čezmejnim povezovanjem turističnih podjetij, bo zagotovo deležna posebne podpore Bruslja. Prihod predsednika Evropske komisije v Gorico ob razširitvi Evrope 1. maja 2004 je posebna vzpodbuda tovrstnim idejam. Vprašanje je, ali se Slovenija sploh zaveda mnogih novih priložnosti 21. stoletja, ne le če bo znala s projekti Goriško destinacijo vzpodbuditi in podpreti. Pred dobrim poldrugim desetletjem bi nihče ne stavil počenega groša, da bo v industrijski Novi Gorici nastal daleč največji igralniško zabaviščni center Slovenije ob tedaj mogočnem in mondenem Portorožu. Po drugi strani pa so nekatere slovenske ali tuje perspektivne turistične lokacije ostale speče Trnjulčice. Očitno se inventivnost nagrajuje tudi v turizmu, in ne samo v novih tehnologijah. Za razliko od produkcije pa v turizmu največkrat velja, da ima od inovativnosti podjetnikov več koristi širše okolje kot njeni nosilci. Ne samo za lokalno skupnost, predvsem za državo je pomembno, da je Goriška igralniško zabaviščna destinacija največji davkoplačevalec v Sloveniji. Ali Slovenija lahko napravi še mnogo večji preboj v igralniškem turizmu? Goriško območje in njeni strokovnjaki ponujajo izredno priložnost.
 

5. IGRALNIŠKO ZABAVIŠČNA DESTINACIJA KOT EKONOMSKI VZVOD ?

Strategija razvoja slovenskega turizma 2002-2006 opredeljuje IGRALNIŠKO ZABAVIŠČNI TURIZEM kot enega od treh temeljnih produktnih področij.Glede na to, da igralniška dejavnost v EU še dolgo ne bo predmet zakonodajne harmonizacije, bi morala Slovenija izkoristiti svoje dosedanje razvojne prednosti na tem področju. Obdavčenje igralniškega turizma je poseben primer, kako lahko država izkoristi ali pa tudi ne to dejavnost za vzpodbujanje ekonomskega razvoja in še posebej turizma (Eadington,1999;12). Država Nevada je to spoznala že pred mnogimi leti in obdavčuje igralniško bruto prihodek po stopnji 6,25%. Mnogo pozneje sta vzročno zvezo med igralniškim turizmom in ekonomsko rastjo okolja matematično dokazovala Walker in Jackson z tako imenovanim Granger causality test (Walker-Jakson,1999;13). Seveda so mnoge države tako v ZDA kot v Evropi v precej različnih pozicijah. Igralništvo ima za Kalifornijo, Veliko Britanijo, Nemčijo in mnoge druge tehnološko razvite države marginalnejšo vlogo. Igralniški turizem pa je bil odločilen za razvoj Monte Carla v preteklosti.Vsaka država mora sama presoditi o svojih priložnostih in nišah, ki jih ima na razpolago.
Slovenija ima v igralniškem turizmu pomembno tehnološko in organizacijsko prednost ter se nahaja v bližini velikega potencialnega tržišča. S spremembami zakonodaje bi lahko omogočila nastanek velike igralniško zabaviščne destinacije srednje Evrope (mednarodni kapital, nizke stopnje obdavčenja). Izjemni gospodarski učinki, »izvozni prihodek«, visoka dodana vrednost, dobre zaposlitve, velik prispevek za državo in lokalne skupnosti ter drugo so poznane koristi investicij v igralniški turizem. Zelo pomembni pa postajajo tudi sekundarni učinki, ki vzpodbudijo nastajanje drugih pomembnih dopolnilnih panog, predvsem:
1. raznovrstne turistične in poslovne storitve, trgovina …
2. nastanek novih podjetij za tehnološko podporo in razvoj zahtevnih novih produktov s področja igralništva ( elektronska in programska industrija)
Zametek tehnološkega stebra okrog igralništva je Sloveniji začel nastajati pred nekaj leti na pomembno vzpodbudo igralniške dejavnosti, predvsem HITa, kot izredno zahtevnega naročnika za igralniške produkte. Danes več slovenskih podjetij izvaža opremo za igralnice po celem svetu.Tudi igralništvo, tako kot druge nosilne panoge generira nove proizvodnje in storitve. Na primer, tudi zaradi gradnje ladij velikank za križarjenje v Tržiču ( Italija), je v Furlaniji nastalo veliko malih podjetij na področju zahtevnih tehnologij, ki tekmujejo sedaj na globalnih trgih. To priložnost so izrabila tudi nekatera bližnja mala in prilagodljiva primorska podjetja, ki danes sodijo v sam vrh globalne ponudbe v svoji niši. Ali mi opažamo, da nekateri ne želijo več pretovarjati ladij ampak jih graditi?Te dimenzije druge faze razvoja igralniške industrije ter pospeševanje ekonomskega razvoja, ne bi smeli spregledati.
Kot posledica mednarodno uveljavljene metodologije obračunavanja DDV oz prometnega davka na blago in storitve pri izvozu in uvozu, se država in javne finance znajdejo v lastnem davčnem paradoksu, ki je tem večji, čim manjša je država in se glasi (Nemec,2003;14):

»Država podpira proizvodnjo blaga, od katere ima manj koristi, ker se odpoveduje davkom ob izvozu tega blaga in pretirano obdavčuje tiste dejavnosti, od katerih ima več koristi s pobiranjem davkov, to je prodaje blaga in storitev za tuje prihranke doma.«

V strukturi vseh pobranih davkov v Sloveniji predstavlja DDV skoraj 2/3 vseh davkov, skoraj 25% izvira iz dohodnine in obdavčitve plač, davki od dobička pravnih oseb pa ne prispevajo niti 5%.
( RS-MG, 2003;15).Država se torej napaja pretežno iz potrošnje blaga in storitev ter obdavčitve dela ter nizko obdavčuje dobičke podjetij. Banke in zavarovalnice, izvajajo storitve pretežno rezidentom RS, niso zavezanci za DDV in plačujejo po zakonu kot nadomestek ustrezen 5% davek. Logična posledica za zdravo ekonomsko napajanje državnega proračuna bi torej bilo primerno obdavčevanje tuje potrošnje v RS. Sem pa spadajo vse oblike storitev in prodaja blaga, ki jih za tuje residente izvajamo v Sloveniji. Vstop Slovenije z ničemer ne spreminja problema kvečjemu narobe, saj je Slovenija samostojna davčna jurisdikcija in EU rezidentom, ki niso rezidenti Slovenije, ni potrebno vračati DDV za kupljeno blago.Slovenija bi morala torej težiti k povečanju storitev za nerezidente, kjer pa je turizem in z njim povezane dejavnosti mnogo boljša izbira kot pa logistične storitve, ki zahtevajo drage investicije v infrastrukturo. Te investicije so lahko ekološko in kapitalsko problematične in bolj primerne v malih deželah, ki nimajo nezaposlene delavne sile ter imajo veliko razpoložljivega kapitala.

Gornje paradoks pa še posebej drži za igralniško dejavnost v Sloveniji. Vsaka država z davkom od iger in tudi progresivno koncesijsko dajatvijo sledi jasnim ciljem svojih globalnih koristi. V primeru, da državi niso jasne njene celovite koristi, pa lahko s slepim posnemanjem tujih rešitev strelja v lastna vrata. V primeru Slovenije pa je strokovna javnost in tudi politična elita že spoznala priložnost, ki jo ponuja igralniški turizem za nacionalno ekonomijo. Sedaj bi bilo treba napraviti le pogumne korake in opredeliti strateške cilje ter ustrezno spremeniti igralniško zakonodajo. Za take spremembe pa je potrebna prvovrstna politična opredelitev, ki močno zavisi od podpore javnosti, ki je za igralniško dejavnost še posebej pomembna. Za razvoj dejavnosti si mora turizem in še posebej igralniški turizem torej pridobiti najširša strateška partnerstva. Občasno je treba opravljati PEST analize okolja in v skladu z ugotovitvami aktivno in celovito komunicirati z okoljem. Končni cilj pa je nov družbeni dogovor za globalni preboj slovenskega igralniškega turizma (Prašnikar,2002;9).
 

6. ZAKJUČEK

HIT je pomembna evropska in mednarodna korporacija v igralniškem turizmu, za Slovenijo pa žal še posebej kot velik davkoplačevalec (davek od iger, koncesijske dajatve, vstopni DDV).To dejstvo ogroža razvoj in kompetitivnost tega podjetja in torej tudi dolgoročni interes države in lokalnih skupnosti. Po drugi strani pa so predstavljeni strokovni argumenti za to, da je turizem in še posebej igralniški turizem, generator ekonomskega razvoja in ena od kompetitivnih storitvenih niš Slovenije v EU. Zaradi mednarodno uveljavljene metodologije obračunavanja DDV, ki favorizira izvoz blaga (vračanje DDV), ne pa tudi »izvoza storitev«, je turizem kot industrija novega časa neustrezno vrednotena. Nizka dodana vrednost je pomanjkljiv kazalnik.WTO je zato sprejel novo metodologijo turističnih satelitskih računov (TSA ) za vrednotenje turizma v nacionalni ekonomiji. V Sloveniji bomo letos poskušali tako pravilneje ovrednotiti slovenski turizem, še posebej pa bi to bilo potrebno za tri temeljne turistične produkte opredeljene v Strategiji slovenskega turizma 2002-2006. Slovenija je premajhna ekonomija, da bi svoje razvojne turistične prednosti in priložnosti ( igralniški, zdraviliški in poslovni turizem) lahko pomešala v turistični «segedin golaž«. Goriška igralniško zabaviščna destinacija ima zaradi pridružitve EU izjemno priložnost. Da bo Slovenija znala izkoristiti to priložnost in sprejela razvojno naravnano igralniško zakonodajo, pa bodo potrebni še veliki napori. Turizem bi si moral vzeti za zgled, kako se doseže izjemna podpora javnosti in tudi politike n.pr. za pomorsko usmeritev Slovenije, čeprav ji prinaša neprimerno manjše koristi od turizma.
 

LITERATURA IN VIRI

1. Ichak Adizes, Obvladovanje sprememb, GV,1999
2. Viljem Rupnik, Globalizacija proti globalizaciji: »Globalization Modelling Project«, International Conference on Operational Research, Rovinj 1999
3. GV, št 3, 2004, članek Napačni kadri na trgu dela
4. J. Stiglitz »Globalizacija in njene slabosti«, Finance, 7.1.2004 in »Bo Cancun pospešil ali spodkopal razvoj«, Finance, 13.8.2003
5. M. Jaklič, Strateška dekadenca,Delo, 20.12. 2003<br /