23.02.2007: Koper
Spoštovani gospod predsednik Republike Italije, Giorgio Napolitano!
Duhovniki, ki opravljamo svoje poslanstvo v goriškem delu koprske škofije, se oglašamo ob Vašemu letošnjemu nagovoru na Dan spomina. K temu se čutimo poklicane iz duha tisočletne oglejske duhovne in pastoralne izkušnje, ki je snovala in izoblikovala večnarodno duhovno in kulturno podobo tukaj živečih ljudi, ki so sodelovali in tekmovali v medsebojnem spoštovanju identitete, jezika in samobitnosti. Drugi razlog za naš odziv na Vaš govor je zgodovinska izkušnja primorskih duhovnikov v zahodni Sloveniji.
Naši predhodniki so morali v času med I. in II. svetovno vojno, združeni predvsem v organizaciji Zbor svečenikov sv. Pavla, zvesti evangeliju in v spoštovanju oglejske pastoralne izkušnje z velikimi žrtvami in v preganjanjih braniti kulturno ter jezikovno identiteto tistega dela slovenskega naroda, ki so ga po I. svetovni vojni priključili Kraljevini Italiji.
Pridružujemo se Vam, ko se sklicujete na moralno dolžnost vzpostavljanja resnice glede obravnavanja krutih dogodkov, ki so jih pretrpeli mnogi ljudje. Dovolite, da postavimo dogajanje v zgodovinsko zaporedje: primorski Slovenci pod italijanskim fašizmom, osrednja Slovenija po letu 1941 pod nasilno italijansko okupacijo in kasneje Italijani pod komunizmom na tem ozemlju, na katerem si Slovenci in Italijani prizadevamo za dobre sosedske odnose, kar je že zdavnaj preraslo v ponovno vzpostavljeno prijateljstvo in sodelovanje, česar pa Vaš nagovor ne upošteva, oziroma zaobide.
Italijanska okupacija Slovenije leta 1941 je povzročila razkol in notranjo tragedijo našega naroda, iz česar izvira najprej naša narodna nesreča, ki pa je nekaj let kasneje prizadela tudi del Italijanov na Primorskem.
V mnogih letih preden se je omehčala meja, so nas ob njej in nas tudi danes povezujejo mnogotera skupna srečanja, prireditve, pogovori in programi. Na ravni iskanja resnice tistih in današnjih časov bi posebej izpostavili prizadevanja čezmejnega društva Concordia et Pax, ki ima svoj sedež v Novi Gorici in Gorici. Leta 2003 smo v društvu objavili publikacijo: Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956 (Rapporti Italo-Sloveni 1880–1956), ki je sad skupnega prizadevanja in je poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije. V delu svojega govora se sklicujete na izjave profesorja Paola Barbija, kar iz strokovnega zgodovinskega gledanja ne more biti izhodišče, saj odraža nepoznavanje celovitejših spoznanj, do katerih je prišla stroka.
Iskreno smo solidarni z bolečino vsakogar, ki je bil sam ali so bili njihovi potomci žrtve zločinskih dejanj zoper svobodo, življenje in posest – da ostanemo pri resnici! – tako pred II. svetovno vojno, v vojnih letih in po koncu vojne.
V teh okrutnih dogajanjih so se zvrstili dejavniki, ki so se sklicevali na tisti čas vladajoče ideologije v Italiji, Avstriji in Nemčiji, Sloveniji ali točneje v Jugoslaviji.
Vsaka krivica, vsak zločin, vsako dejanje zoper bližnjega ali katero koli skupino je vredna spomina tudi zato, da se z vso spoštljivostjo bližamo usodam ljudi in dejstvom v teh obmejnih krajih čim bolj objektivno in spravno glede na to, da so grozote, ki se jih upravičeno spominjate italijanski sosedje, obenem tudi naše slovenske strahote, o katerih smo pri nas lahko odprto spregovorili šele po doseženi samostojnosti Slovenije.
V Vašem govoru žal ne čutimo pomembnega koraka k resnici, poznavanja zgodovinskih okoliščin in predvsem obsega tragičnih dogajanj ob aretacijah, izvensodnih procesih, pobojih, breznih in odhodu dela Italijanov iz nekaterih obalnih predelov Slovenije. Pomislili niste niti na množične odhode in pobege tisoče in tisoče Slovencev, ki so se zaradi komunističnega jarma neposredno po vojni razselili po vsem svetu in mnogi izmed njih so našli vmesno začasno zatočišče tudi v Italiji.
Med vojno in po njej so se dogajala enaka zločinska dejanja, ki se jih spominjate v Italiji, tudi nad Slovenci, le da so bila nad nami še bolj brezobzirna in množična. Kolikor nam je znano, so se podobna zla dejanja dogajala tudi v Vaši domovini, gospod predsednik, v krajih kjer so začasno zavladali komunistični revolucionarji in so samo zaradi njihove omejene oblasti tudi zločini omejeni in kar nas čudi, premalo znani, če ne celo prikriti in neznani.
Del dolga do resnice, o kateri govorite, je tudi v zgodovinski ter moralni moči in dolžnosti povezovanja dogajanj v tem delu Evrope.
Gospod predsednik, če se ustavimo pri breznih, menimo, da Vam ni neznano, da so v prvih mesecih po končani vojni akterji revolucije brezobzirno in brez civiliziranih, da ne rečemo etičnih, postopkov polnili več kot 500 brezen, ki so raztresena po vsej Sloveniji. Revolucionarni oblastniki so vanje zmetali pretežno hrvaške, srbske in slovenske može, fante, ženske in celo otroke.
Na Goriškem, zlasti v mestu Gorica, je v 40-ih dneh po končani II. svetovni vojni izginilo okrog 900 ljudi, pri čemer so si podajali zločinske roke tako Italijani kot Slovenci, ideološko usmerjeni komunisti.
To, da danes brezna poznamo v Republiki Sloveniji, gospod predsednik, nič ne pove o zločinskosti Slovencev ali Slovanov, pač pa o zločinskosti komunističnih revolucionarjev italijanske in slovenske narodnosti. Oni so metali mučene, napol mrtve in mrtve žrtve v brezna najbližjih gozdov, ki so danes pač v naši državi.
Da je Evropa doživljala prepletanje kulture in barbarstva, kakor pravite, se ne da zanikati. Na tem ozemlju se to ni dogajalo na narodnostni podlagi ali jezikovni pripadnosti, ampak na podlagi moralne kakovosti ljudi, v 20. stoletju žal predvsem glede pripadnosti ideologijam, ki so se zvrstile na tem ozemlju v znanem časovnem zaporedju: fašizem, nacizem, komunizem. Za ponazoritev ideološko motiviranih umorov po končani vojni spomladi leta 1945 – med Milanom, Bologno in Gorico so brezna, ki še niso prešteta in raziskana.
Eksodus Slovencev na Goriškem je začel že davnega leta 1918, zaradi pritiska na našo istovetnost, svobodo, narodnost, življenje in premoženje. Po II. svetovni vojni je samo s tržaškega dela Primorja iz svojih domov v svet odšlo okrog 5000 Slovencev! V tem okviru se čudimo, da še vedno ni po sodobnih evropskih kriterijih, razen na cerkvenem področju, vzpostavljeno narodnostno in kulturno vprašanje slovenskih rojakov, živečih v krajih, ki danes pripadajo Italiji.
Vašo domovino, gospod predsednik, so med II. svetovno vojno in po njej k sreči rešili in demokratizirali od zunaj, čeprav to ne pomeni, da ste razčistili svojo držo do teh zgodovinsko in moralno težkih časov.
Mi smo dosegli demokratične standarde pol stoletja kasneje, ves čas pa smo si prizadevali ohranjati sokove in vrednote, za katere dolgujemo prvo hvaležnost našim prednikom in Ogleju, saj smo prav s to bogato dediščino vstopili na oder Srednje Evrope.
Gospod predsednik, menimo, da je potrebno povedati tudi to, vse to, kar smo zapisali v našem odprtem pismu javnosti in v tem okviru posredovati sporočila sožitja, spoštovanja, enakovrednosti in sodelovanja rodovom, ki prihajajo.
Kot kaže se bomo morali v Evropi prav vsi še zelo potruditi, da se bomo približali zakonitosti sožitja, da se ne bomo vrnili k barbarstvom 20. stoletja.
Pridružujemo se nedokončani nalogi prečiščevanja in dopolnjevanja spomina, ki kot vse kaže, postaja vedno bolj ne le »naš« ampak skupen. V tem duhu parafraziramo Jezusovo novo zapoved: »Spoznavaj, spoštuj in ljubi domovino svojega bližnjega, kakor svojo lastno!«
Z vsem spoštovanjem in dobrimi željami,
Aleš Rupnik, dekan tajnik Novogoriškega pastoralnega območja