Končno se je letos uresničil poslovni sen, neverjetno dolg čas pričakovanj povezave smučišč na Kaninu za vse tiste, ki živijo, bodo živeli, neposredno ali posredno s turizmom in od turizma. Za tiste, ki jih je država »obvarovala« prometne in tako vsakršne povezanosti s poslovnim svetom, so upali, da se je letos končala pol stoletja pričakovana prometna in poslovna povezanost vsaj na smučišču. Smučarjem ni nujo priti prej v prometno odrezani Bovec, če želijo smučati na Kaninu.
Toda, že odsotnost vsakodnevnih medijskih obvestil, da na italijanski strani žičnica že dela, da imajo dovolj snega, slovenskih medijev očitno ne doseže, razen na italijanskih spletnih straneh. Na RTV Slovenija pa slišiš celo vest, da tudi Kaninu manjka še kakšen centimeter snega. Morda na najnižji smučarski progi na slovenski strani. To pa ne pomeni, da je treba, po nemarnem, brez takojšnje reakcije službe stikov z javnostmi, dopustiti sejanje dvomov ali bo, ob odprtju povezave na naši strani, kjer ni umetnega zasneževanja, snega sploh dovolj. Kaj torej pomaga povezava, hiter dostop do skupnega smučišča, če pa je med menoj in človekom, ki obeduje na drugi strani »mize« tako velik hrib na poslovnem in obče človeškem področju! Kaže se podobna situacija kot v velikem bloku, kjer se sosedje ne poznajo, morda bojijo, čeprav delajo v istem podjetju, obiskujejo celo iste javne prireditve… Toda to bo prej ali slej pripeljalo do dobrega poslovnega sodelovanja. Ostaja pa nekaj, kar je hujše. Imamo zastarelo, invalidno žičnico. Kaj mi pomaga sodoben dostop do smučišča in super nove žičnice in smučarske proge iz druge države, če pa lastna država smatra moje vizije in takojšnje razvojne potrebe kot drugo ali tretjerazredno temo, ko odloča o državnih razvojnih projektih in ostajam še naprej v času »sto let samote«.
Kot začaran krog brezizhodnosti. Strojni in gradbeni Inženirji, dežela… so znali premagati tehnične težave vsaj na italijanski strani. Kaže pa, da tukaj manjka predvsem pristop inženirjev, ki bi znali premostiti prepade pobočjih duha s sosedi in sodržavljani, ki so jih nekoč povabili v skupno državo. Smo sposobni stopiti v čas in prostor tako ustvarjalnega duha vsi za vse? Bomo sposobni sleči staro obleko vsakršne bede, ki ljudi sili, da užaljeni bežijo eden od drugega in obleči novo obleko upanja, ki nas narodotvorno ter obče človeško zbližuje in združuje k isti mizi?
Miran Mihelič