z zgodovino do resnice

Danes, ko je pojem o stopnji civiliziranosti že presežen, pa različnosti ne razumejo tisti, ki razširjajo tezo, da sta za razvoj slovensko (slovansko)-italijanskega sožitja v preteklosti enako kriva nacionalizma obeh narodov. Povzročala da sta narodnostne boje, vojne spopade, maščevalne obračune in izseljevanja. Ni mogoče zanikati, da nacionalni preporod tako Italijanov kot jadranskih Slovanov, Slovencev in Hrvatov, ni netil in gojil nestrpnosti, v obe smeri, a vendar je med njima že v začetkih in tudi kasneje temeljna razlika, predvsem v pojmovanju razmejitvenega vprašanja. Če so Slovenci postavljali meje svoji bodoči Zedinjeni Sloveniji v okviru večnacionalne države, če so zahtevali, da dobi slovenski jezik na domačih tleh enakopravno mesto, je bil cilj Italijanov drugačen. Osrednja zedinjevalna misel se je srečevala s stremljenji avstrijskih Italijanov, ki so se želeli osvoboditi pripadnosti avstrijski državi ter se z ozemljem vred, na katerem so bivali, združiti z matico. Ta ozemeljska zahteva pa se ni ozirala na slovansko prebivalstvo, ki je živelo na Goriškem, Tržaškem in v Istri – italijanski nacionalizem je prešel državne meje in načrtno pretil z asimilacijo drugorodcev.

Da je razlika med nacionalnima gibanjima že v osnovi različna, je pokazal podpis londonskega tajnega pakta pred devetdesetimi leti (26. 4. 1915); z njim je vplivni del svetovne javnosti odobril dejavnosti državnega ekspanzionizma, ki se ni oziral na narodnostne in jezikovne razmere. Z razmejitveno črto je dotlej najbolj odkrito razkril načrte italijanske države, imel je daljnosežne posledice, ki še vedno krepko segajo v naš čas in v njem odmevajo. Njegova moč je bila tolikšna, da mu niso mogle oporekati niti z vrhov tedanje svetovne politike sporočene besede o samoodločbi narodov. Zato je bila tudi pot do rapalske pogodbe (1920), ki je Italiji prepustila 350.000 Slovenecev, se pravi četrtino narodnega telesa, neovirana in lažja. Neovirana je bila zato tudi pot, ki je vodila v fašizem, zlasti v nenadzorovano nasilje, ki ga je le-ta izvajal nad narodnimi manjšinami, zlasti nad Slovenci in Hrvati. Kulturni genocid, ki se je odvijal tako, kot ga je desetletja pred tem začrtal že omenjeni Pacifico Valussi, je potekal s hudim nasiljem.

Očitno je, da je bila imperialistična nenasitnost, prežeta z ultranacionalistično miselnostjo, na pohodu tudi v teku druge svetovne vojne, ko je aprila 1941 Italija napadla kraljevino Jugoslavijo in ko je s prihodom v tako imenovano Ljubljansko pokrajino že v četrto prisvajala kose slovenskega ozemlja. Če je bil odpor zoper fašizem med slovansko manjšino v Italiji med svetovnima vojnama predvsem glasno opozorilo svetu, da v Italiji vlada nasilje, je italijanska, nemška ter madžarska okupacija Slovenije povzročila pravo osvobodilno vojno med okupatorji in njih sodelavci ter partizansko vojsko. Italijanska vojska je že drugič v dvajsetem stoletju požigala slovenske vasi, pobijala talce in odganjala slovenske ljudi v internacijo in vse to na ozemlju, ki si ga je v nasprotju z določili mednarodnega prava, pripojila in vključila v svoj državni prostor.

Da bi za vedno spremenil razmere, ki sta jih ustvarila tajni londonski pakt in rapalska pogodba, pa je narodnoosvobodilni boj na Slovenskem zahteval novo povojno razmejitev med Italijo in Jugoslavijo. Verjel je, da bo moral svet, ki bo izšel iz spoznanj druge svetovne vojne, spoznati legitimnost slovenskih razmer in zahtev ter povsem natančno opredelil vlogo napadalcev in njihovih žrtev.

Pariška mirovna konferenca (1947), ki jo je z Italijo kot agresorko v drugi svetovni vojni, sklenila skupina 21 držav, je res določila novo razmejitveno črto med italijansko in novo jugoslovansko državo. Slovenci, zlasti na Primorskem, so bili z novo državno mejo nezadovoljni; ponovilo se je razpoloženje, ki je vladalo po podpisu rapalske pogodbe. Z mejo pa se ni strinjala tudi italijanska stran, ki je ob sklepanju pogodbe sebi v prid računala na učinkovanje hladne vojne. Jugoslovansko stran je obtoževala za neznane usode nekaj tisoč ljudi, obtoženih sodelovanja z fašizmom, in v prvih povojnih dneh odpeljanih z območja tako imenovane Julijske krajine. Vprašanje deportacij je italijanska stran povezovala z izseljevanjem italijanskega prebivalstva iz Istre v prvem povojnem desetletju.

Očitno je, da zavezniški tabor ni resno mislil s kaznovanjem Italije, kar je pokazalo tudi neuresničenje Svobodnega tržaškega ozemlja, ki ga je ustanovila pariška mirovna konferenca. Dve tržaški krizi (1948, 1953) sta ob meji netili nemir, ki je težil celo v pravi vojni spopad. Nazadnje je “tržaški vozel” rešila kompromisna rešitev z londonsko spomenico o soglasju (1954), ki pa je bila prva revizija pariške mirovne konference, a ustvarila je, predvsem s sklenitvijo videmskega sporazuma o maloobmejnem prometu (1955), ob meji novo obliko sožitja. Dokončno državno mejo so udejanjili osimski sporazumi (1975), čeprav je leto dni prej (marec 1974) Italija z izjavami o neprenehanju njene suverenosti nad bivšo cono B Svobodnega tržaškega ozemlja povzročila krizno stanje, podobno tistemu iz leta 1953.

Osimski sporazumi so bili sprejeti po helsinški deklaraciji (julij 1975); ta je sprejela določila o nedotakljivosti državnih meja evropskih držav in o ozemeljski nedotakljivosti. S tem naj bi bilo dokončano tudi večdesetletno dogajanje ob meji med italijansko in jugoslovansko državo pa tudi njeno naslednico Republiko Slovenijo, katere nastanek (1991) ni spremenil pravnega stanja. A je bil razpad Jugoslavije spet izhodišče za politiko, ki je vnašala in še vnaša nemir in dvome v sožitveno razmerje med državama. Pri tem se postavlja tudi temeljno vprašanje, če so mednarodni sporazumi po starem civilizacijskem reku Pacta sunt servanda / Dogovorov se je treba držati še veljavni.

Aktualna dogajanja nas znova povezujejo z zgodovino minulih sto in petdesetih let, z zgodovino italijansko-slovenskih odnosov, v kateri prevladuje vprašanje meja, vprašanje globalne razmejitve nacionalnih ozemelj. Pogled nazaj preočitno kaže, kdo si je lastil in si lasti pravico, da v imenu svoje namišljene superiornosti ohrani podedovane privilegije, kdo si je upal zaukazati celo asimilacijo narodnostne skupnosti, ki se je želela s svojim narodnostnim in socialnim preporodom umestiti v vrsto enakovrednih in enakopravnih narodov. Pogled na preteklost kaže na prezir in na nestrpnost naroda, ki se ima za zgodovinskega in civilizacijsko močnejšega, a mu izbira skrajno necivilizacijskih sredstev ni nobena ovira v prizadevanjih za dosego svojih ciljev. Njihovo državno nasilje je bilo razlog za okupacije ozemelj, na katerih so živeli in še žive Slovenci. Pogled na preteklost kaže, da si je slovenski narod le z upornostjo in ne s kolaboracijo gradil tisto, kar lahko uživa v svoji lastni državi. Pri tem nikakor ne želi zamolčati, da je tudi slovensko (jugoslovansko) vedenje v prelomnih trenutkih, kakršen je bil konec vojne, prehajalo v nekontrolirano nasilje, a to nasilje je imelo svoje razloge. Pogled na preteklost navsezadnje kaže, da moramo, okrepljeni s spominom na minule dni in dogodke, spremljati naš čas in njegovo usmeritev v bodočnost, biti spoštljivi a obenem tudi kritični do naše zgodovine. Želimo si, da bi italijansko-slovenski odnosi in sožitje, temelječe na obče veljavnih načelih v človeški družbi in podprto z mednarodnopravnimi akti, zaživelo v polnosti v korist obeh narodov in držav, v korist vseh narodov, ki jim je izhodišče za sobivanje v prvi vrsti sporazumevanje, strpnost in spoštljivost.

Primorska, februar 2005

Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, predsednik Salvator Žitko
Kulturno društvo Primorska srečanja, predsednik Edo Pelicon
Kulturni klub Istra, predsednik Silvan Prodan
Društvo TIGR Primorske, predsednik Franjo Batagelj
Društvo književnikov Primorske, predsednik Edelman Jurinčič
Forum za Goriško, predsednik mag. Boris Nemec