Slovenija želi z novo strategijo razvoja v 10 letih doseči povprečje BDP EU, kar je možno le z najmanj 6% letno gospodarsko rastjo.Tako rast pa lahko doseže naša gospodarstvo le z izvozom na svetovne trge, ki se bodo tudi pospešeno razvijali. Gospodarski dosežki po osamosvojitvi Slovenije so bili v veliki meri mogoči, kot rezultat policentričnega razvoja Slovenije, ki je zaživel v 60-ih letih preteklega stoletja.
Po osamosvojitvi je Slovenije policentrični koncept zamenjala za razvoj na osi Koper-Ljubljana-Maribor. Taka odločitev in investiranje v transportne koridorje preko Slovenije pa bo za dolgo obdobje upočasnilo njen gospodarski razvoj.
Kje in kdo so danes slovenski gospodarski vitezi, ki se spopadajo na globalnih trgih in so edini pravo upanje za pospešeni razvoj Slovenije? Ti izvozni vitezi oz.slovenski gospodarski stebri se nahajajo v Novem mestu, Velenju, Zasavju, na Gorenjskem, na Goriškem (Idrija, Cerkno, Tolmin, Nova Gorica-Šempeter). Kako si razložiti paradoks, da razvojna os, kjer so vse tri naše univerze, ni nosilec prodora slovenskega znanja v svet, ampak prej nasprotno?
Na tej osi so pretežno medijsko odmevna in dobičkonosna podjetja, »srebrnina Slovenije«, kot se nekateri izražajo o bankah, zavarovalnicah ter podobnih na pol monopolnih ustanovah, ki živijo na račun prednosti, ki jih zagotavlja domači trg. Ali bi sploh preživele, če bi morale svoje storitve tržiti pretežno na tujem?
Zakaj univerze in inštituti ter njihovi strokovnjaki, ki po večini ostajajo na tej razvojni osi, ne porajajo nova podjetja, nove tehnologije in izdelke ter storitve, da bi z njimi prodirali na globalne trge? Zakaj gospodarsko samostojnost Slovenije zagotavlja njeno ne priviligirano obrobje in kako dolgo še?
Slovenija prisega na lizbonske cilje, na družbo znanja, v praksi pa je že za naslednje desetletje zavezana graditi transportne koridorje, tako cestne kot železniške. Gradbeni lobi vlada Sloveniji. Ni mu treba v tujino, le v Sloveniji potrebuje dovolj velike državno financirane projekte.
Tudi politiki se najraje ponašajo s podporo infrastrukturnim objektom, kajti ti ne morejo biti nikoli v celoti zgrešeni, le optimalnega in pospešenega gospodarskega razvoja ne zagotavljajo. Podpora in investicije države v znanje pa so za politike neoprijemljive in rizične za pridobivanje naklonjenosti volivcev.
Kaj predlagam ?
Odločen zasuk nazaj v koncept policentričnega razvoja Slovenije. Konkurenco tudi v ponudbi univerzitetnega izobraževanja, nastajanje novih malih fleksibilnih univerz in politehnik ter razvojno raziskovalnih inštitutov, ki naj jih država sofinancira v tesni navezi z razvojnimi laboratoriji izvoznih vitezov. Država mora investirati za hitro povečanje tehnične inteligence, v informacijsko in telekomunikacijsko infrastrukturo, za družbe znanja in vseživljenskega usposabljanja, za nove izzive in tehnološke spremembe. Le tako bodo nastajale nova prodorna podjetja, tehnologije, izdelki in storitve z visoko dodano vrednostjo za trženje na globalnih trgih.
Pristanišča in železnice so bili nosilci pospešenega razvoja v preteklih stoletjih, danes nič več. Mlade generacije nam bodo samo hvaležne, če se bodo kubiki in tone materiala vozile mimo Slovenije.
Slovenskemu gradbenemu lobiju, ki ima realno politično moč, je potrebno ponuditi izgradnjo infrastrukture za razmah tujskega turizma. Predvsem gradnjo magistralnih cest, ki bodo povezovala vsa večja središča Slovenije ter tako zagotovila tudi regijsko razvojno uravnoteženost.
Strategija razvoja Slovenije naj bi Obalno regijo podprla kot regijo z velikimi priložnostmi doživljajskega, poslovnega, zdraviliškega in igralniškega turizma z vsemi drugimi podpornimi dejavnostmi turizmu (cestna, letališka in pomorska infrastruktura). Ob turistični razvojni osi Postojna–Lipica–Obala, s kraki na goriški Kras bi lahko zgradili celovito ponudbo za večdnevno zadrževanje gostov, da ne bo obstoječa avtocesta služila pretežno le tranzitu v hrvaško Istro.
Koprsko pristanišče bi bilo potrebno sanirati v sozvočju z okoljem in interesi prebivalcev ter razvoj omejiti le na prevoze tovora z visoko dodano vrednostjo ter povezano s turizmom.Železniška povezava s Trstom in modernizacija obstoječe proge do Divače zadostuje.Denar za drugi tir pa naj država raje nameni turizmu, učinki bodo za Slovenijo veliko ugodnejši.
Sam bi si želel na Obali visoko kvaliteto bivanja, ljudem, univerzi in visoko razvitim tehnologijam prijazno okolje. Se vam ne zdi, da si Trst prizadeva prav za to?
Poglobljena razprava o tej tematiki je objavljena na straneh UMAR in Foruma za Goriško: http://www.gov.si/umar/projekti/srs/zapisi.php.
mag. Boris Nemec