Odziv na članek: Zakaj nekateri podpirajo le tri regije? - objavljen v PN, 28.2.2005

Sam imam do takega predloga, odklonilno stališče. Razloge o upravičenosti oblikovanja Goriške regije sem že večkrat javno predstavil, ugotavljam pa, da jih bo treba še ponavljati. Zaradi tega se enako mislečim opravičujem, obenem pa upam, da bom drugače misleče uspel vsaj delno prepričati.

Predlog zahodne slovenske regije skriva po mojem globokem prepričanju nekatere pasti, na katere moramo biti občutljivi: Mogoče najbolj banalna je, kje naj bi potekala njena vzhodna meja? Preprost odgovor je, da po nekdanji Rapalski meji. S tem pa bi ponudili znanemu tržaškemu poslancu Robertu Menii le še eno razlog več za zahteve po vključitvi »izgubljenih ozemelj k matici Italiji«, in to v paketu, brez usklajevanj in mejnih problemov. Za naše trenutne razmere je gotovo bolj pomembno drugo vprašanje: kje naj bi bil center tako oblikovane regije. Tudi na to se ponuja preprost odgovor: v Kopru, ker bi s tem še bolj poudarili slovensko razvojno koridorsko os Ljubljana – Koper – Maribor in dali Kopru nove razvojne potenciale, seveda na račun preostalih delov Primorske. Ne predstavljam si namreč, da bi pri odločanju o centru regije prevladal n.pr. princip dostopnosti in da bi zaradi tega za center določili Novo Gorico ali recimo Postojno. Kaj bi to pomenilo za prebivalce Gornje Soške doline, ki bi do svojega regijskega središča rabili 2 do 3 ure vožnje z avtom, do Ljubljane pa le eno uro ali kvečjemu uro in pol, do Nove Gorice pa še manj, se lahko spomnijo tisti, ki so za kratek čas živeli v nekdanjem »Koprskem okraju«.

Še hujše pa so posledice take delitve na razvoj Goriške. Goriška je mehek trebuh na zahodni meji Slovenije, kjer za ohranitev slovenstva rabimo vitalno urbano strukturo in vitalno podeželje. To pa lahko ohranimo in razvijamo le če imamo primerne bazne institucije kot so poleg uprave še vsa družbena infrastruktura od izobraževanja do zdravstva, kulture. Posledica oblikovanja treh regij bi bili zaključki, da nam zadoščajo trije univerzitetni centri (ki jih že imamo: Ljubljana, Maribor in Koper), v ostalih središčih pa lahko razvijamo posamezne fakultete, da nam zadoščajo trije bolnišnični centri (Ljubljana, Maribor in Izola – Koper), drugje pa bomo za potrebe lokalnega prebivalstva ohranjali t.i. regionalne bolnišnice. In še bi lahko našteval, zaključek pa je, da bomo po taki poti uresničili vse bolj glasno ponujeno vizijo razvoja Slovenije v koridorju Maribor – Ljubljana – Koper, levo in desno od njega pa vse bolj prazen prostor, tudi na občutljivem območju na mejah z našimi sosedi (namenoma ne poudarjam le slovensko italijanske meje, ker se bo podoben problem pojavil tudi na vzhodu, le mogoče s časovnim zamikom).

Zato se moramo zavestno in z vsemi sredstvi boriti za Goriško regijo, za policentrizem v Sloveniji in znotraj posamezne regije. Policentrizem in posledično Goriška regija nista dobra le za naše neposredno okolje ampak tudi za Slovenijo kot celoto. Slovenija bo ne glede na Evropsko unijo ali pa prav zaradi nje namreč močna toliko, kolikor bodo močni vsi njeni posamezni deli. Če bo močan samo center, se bo Slovenija kmalu zožila na t.i. širšo Ljubljansko regijo.

Da ne bom napačno razumljen, nič nimam poti razvoju Kopra in Obale, ki ima za Slovenijo edinstvene komparativne prednosti, vendar naj njihov razvoj temelji na njih (luka, morje), ne pa na koncentraciji dejavnosti v škodo drugim območjem zahodne Slovenije. Prav tako sem prepričan, da obstojajo projekti, ki bodo skupni za južno in severno Primorsko pa še za sosedno Notranjsko, vendar jih ni toliko, da bi zahtevali tudi institucionalizirano in formalizirano združevanje v večje upravne tvorbe. Enako velja tudi za toliko opevane evro regije različnih velikosti. So potrebne, ampak le kot oblika sodelovanja na različnih področjih skupnega interesa in na posameznih projektih, ne pa kot organizirana in formalizirana geografska ali celo upravna struktura.

Tomaž VUGA, Solkan