Vsak sodobni in razvojno naravnani davčni sistem mora zadostiti pogojem: da pospešuje gospodarski in družbeni razvoj, je socialno občutljiv in čim preprostejši.Zagovorniki enotne stopnje davka po zgledu Slovaške trdijo, da je znižana stopnja DDV (8,5 odstotka) za hrano, gostinske storitve in drugo subvencioniranje bogatih. Navajajo, da se tistemu, ki porabi za hrano deset odstotkov plače in se poveča DDV za deset odstotkov, življenjski stroški zvišajo le za odstotek.

V Sloveniji je zelo veliko ljudi, ki porabijo za prehrano 70 odstotkov svoje plače. Dvig davčne stopnje za deset odstotkov jim podraži življenje za sedem odstotkov, to je kar sedemkrat več kot bogatemu posamezniku. Navajajo, da bi dvig življenjskih stroškov revnejšim kompenzirali v obračunu dohodnine z zneskom splošne olajšave. Manjka pa odgovor, kaj z vsemi tistimi, ki že zdaj ne plačujejo dohodnine, pa študenti, dijaki, ki ne prijavijo dohodnine, ker so na dohodkovnem dnu. Rešitev, ki ostaja, so socialni transferi. To pa ni več preprost sistem, kar naj bi po mnenju predlagateljev bila enotna stopnja.

Slovenija zasluži s tujskim turističnim prilivom 1,3 milijarde evrov, kar raste s šestodstotno letno stopnjo. Temu izvozu storitev se velikokrat očita nizka dodana vrednost, pri tem pa se pozablja, da pomeni 15 odstotkov celotnega izvoza RS in v primerjavi z izvozom blaga polni državno blagajno z DDV. Tujski turizem prinaša v Slovenijo tujo porabo in s tem tudi njihove davčne prispevke. Turizem ima zelo velik multiplikator prihodkov in davkov ter daje zaslužek veliko ljudem najrazličnejših poklicev, je pa tudi priložnost za napredek manj razvitih območij države. Najboljša podpora našemu kmetijstvu niso subvencije, ampak pripeljati turiste na slovensko podeželje. Za primer, izvoz našega vina ne prinaša davka, za prodajo turistom doma pa se plačuje DDV. Povprečna stopnja DDV na turistične storitve je v Franciji in Španiji pet odstotkov, Italija pa ima utežno povprečje deset odstotkov DDV tako kot Slovenija. Italijanski turistični operaterji protestirajo, da so za pet odstotnih točk manj konkurenčni na svetovnem trgu od Francozov in Špancev in zahtevajo v skladu z beneško deklaracijo 2003 harmonizacijo DDV v EU na pet odstotkov. Uveljavitev enotne stopnje (20 odstotkov) bi slovenski turizem naredila precej nekompetitiven. Davčni paradoks, tako bi lahko poimenovali to, da slovenska država pospešuje izvoz, od katerega se ne polni državna blagajna, zanemarja pa turizem, ki ji prinaša tuje prihranke v njen davčni proračun.

Majhne države v EU se gredo davčno okoriščanje tako, da z nizkimi stopnjami DDV pritegujejo čezmejne nakupe bogatih sosedov ali pa podpirajo turizem zaradi zgoraj navedenih ekonomskih in davčnih koristi. Zato EU določa le minimalne stopnje DDV. Tako imajo Luksemburg, Malta in Ciper najnižje stopnje DDV, ki jih EU dovoljuje, torej 15 odstotkov in znižano pet odstotkov (še nižje stopnje DDV so začasne izjeme starih članic EU); v Švici je stopnja DDV 7,6 odstotka, znižana pa 2,4 odstotka.

Do evra z znižanjem DDV

Slovenija je obkrožena z bogatimi sosedi in velikimi priložnostmi v turizmu. Njena strateška prednost je v uveljavitvi obeh najnižjih možnih stopenj DDV. To bi morala biti izhodiščna pozicija vsake reforme davčnega sistema, ki naj bi bila razvojno in hkrati socialno naravnana. Tako davčno reformo bi lahko pravzaprav začeli takoj. Vsako leto, ali pa vsakih šest mesecev, bi za 0,5 odstotka znižali obe stopnji DDV, dokler ne bi dosegli 15 odstotkov oziroma pet odstotkov. Povečanje domače in tuje porabe bi večinoma zapolnilo izpad zaradi znižanja stopnje DDV, dolgoročno zagotovo. Taka odločitev bi pozitivno pripomogla k doseganju meril za prevzem evra v letu 2007, k zniževanju inflacije in zadrževanju porasta plač. Država bi pokazala zgled za varčevanje in tudi od drugih zahtevala isto. Priložnosti za povečanje davčnih virov na podlagi povečevanja rasti in obsega proizvodnje in storitev je tudi veliko, če jih vlada le želi uvideti.

Davki v vlogi razvoja

Predlagatelji enotne stopnje DDV navajajo, da bi se podjetjem stroški za višji DDV kompenzirali z odpravo davka na plače. Komu? Odprava davka na plače bi imela največje pozitivne učinke prav za družbe, ki se ne bojujejo na svetovnih trgih, ampak monopolno obvladujejo le domači trg. Dejavnosti izvoza storitev, kot turizem, pa bi imele bolj simbolne koristi, saj so njihove plače v povprečju nizke.

Vsak razvojno naravnani davčni sistem bi moral slediti naslednjim prednostim:

  1. najnižje obdavčevanje dejavnosti, ki pomenijo izvoz storitev (turizem …) in prinašajo DDV v slovenski proračun, večjo zaposlenost, še posebno v manj razvitih regijah;
  2. zmerno obdavčevanje dejavnosti, ki so naši izvozni aduti, saj nam to zagotavlja gospodarsko in narodno preživetje v neizprosni globalni tekmi;
  3. večje obdavčenje kot doslej vseh dejavnosti, ki živijo le, ali pretežno, od slovenskega trga (finančne, bančne, zavarovalniške, svetovalne in druge storitve, trgovina in monopolne storitve …), saj bodo prav ti imeli največje prihranke pri morebitni odpravi davke na plače.

Če naši gospodarski stebri izgubijo tekmo na svetovnih trgih, bo imel domači ljubljenec - finančni, bančni in zavarovalniški ter trgovski sektor - bolj malo dela.

Mag. Boris Nemec je predsednik Foruma za Goriško in direktor strateškega razvoja v Hitu.