Odmev na prispevek »PROVINCA NI REGIJA IN POKRAJINA NI DEŽELA« v PN z dne 4. decembra 2006

Kot je videti, je tema Primorska regija v nekaterih krogih še aktualna. Miro Kocjan jo poskuša v prispevku utemeljiti. Obsegala naj bi vso t.i. Primorsko »od Bovca vse do Savudrije prek goriške, Krasa in severnega dela Istre« Čeprav so na zasedanjih Zveze za Primorsko nizali in ponavljali zgodovinska dejstva v prid regije, navede v članku samo eno: »Neizbrisni pojem primorskosti«, ki je, če se ne motim nastal med petindvajsetletno italijansko okupacijo in upravo tega ozemlja.

Doslej temu pojmu, ki ga vsi priznavamo, razne teritorialne spremembe v Sloveniji niso škodile. Prepričan sem, da bodo Goričani tudi v bodoče, ne glede na pokrajinske meje ostali Primorci in Slovenci. To se pravi, da ta edini zgodovinski argument ni treba zaščititi z deželno mejo.

Čeprav avtor trdi, da Primorska ni le zgodovinski pojem, ampak je trdno dejstvo, ne navaja v podporo temu nobenega argumenta.

Regija, to je dežela, pravi, je nuja, in navaja v podporo mnenja Evropske skupnosti, naših sosedov na Hrvaškem itd. Poleg tega pa je so tu še mednarodna zagate, ki jih povzroča odsotnost regije.

Če je z regijo v prispevku mišljena samo slovenska Primorska regija, o kateri je bilo za časa vladavine LDS slišati kot možnem predlogu delitve Slovenije na tri regije – dežele (Štajerska, Kranjska, Primorska), ugotovimo, da je ta predlog teritorialne delitve Slovenije presežen. Slovenija  se je odločila za ustanovitev 12 – 14 pokrajin, kot vmesne stopnje lokalne samouprave med občinami in državo.

Ustanavljanje pokrajin, čeprav s petnajstletno zamudo, je korak v pravo smer, če bo pripeljal do decentralizacije. Prenos pristojnosti in sredstev na nove pokrajine bo pripeljal do večjega sodelovanja ljudi pri odločanju o zadevah, ki se jih tičejo. To pa pomeni več demokracije v naši državi.

Za ustanavljanje dežel  ni osnove, še najmanj je to potrebno zaradi raznih mednarodnih pobud na deželnih nivojih, v katerih sodeluje tudi Slovenija. Države, ki imajo v svoji upravni ureditvi dežele (Land, Regione) imajo za te dežele tehtnejše razloge kot samo sodelovanje na osnovi mednarodnih pobud. Predvsem so te države federalne ali na poti k temu. To so velike države, ki so zaradi specifičnosti (zgodovinskih, geografskih, kulturnih, nacionalnih itd.) in lažjega upravljanja, prenesle del pristojnosti na dežele. Te dežele, vzemimo na primer Furlanijo Julijsko Krajino  z 1.188.000 prebivalcev, je je za več kot pol Slovenije. Nekatere dežele pri naših sosedih pa so celo nekajkrat večje. Po gospodarski moči pa nas močno presegajo. Zato tudi ustanovitev t.i. »Primorske dežele« nebi rešila problema nesorazmernosti in s tem ustrezne teže pri raznih deželnih pobudah.

Slovenija je mednarodno pravno priznana država. Njeni partnerji so v mednarodnih stikih  države in ne dežele. Za take primere, kot so sestanki raznih regionalnih pobud, na katere dežele pošljejo svoje predsednike, pošlje država, ki v teh regionalnih pobudah sodeluje npr.:  podpredsednika vlade. Da so nekateri predsedniki velikih dežel osebno nezadovoljni s podpredsedniki je lahko razumljivo, še posebej, če so ti nekonpetentni.

Tudi, če bi se Slovenija razdelila na dežele, bi tega problema ne rešili. Ta »Primorska dežela« bi bila tudi v teh pobudah še manjša in še bolj nekonpetentna v primerjavi z drugimi večjimi in bolj razvitimi.

Nikakor se ne morem strinjati z avtorjevo opredelitvijo regij – dežel in provinc – pokrajin. Ko navaja dežele na katere se danes deli Slovenija našteje: Ljubljansko, Štajersko, Gorenjsko, Dolenjsko, Primorsko in druge. Med temi seveda ni Goriške, niti z malo začetnico. To je razumljivo, če se avtor še vedno istoveti s politiko Zveze za Primorsko. Ta je namreč od svoje ustanovitve naprej vstrajno zanikala Goriško kot regijo – pokrajino in Novo Gorico kot regionalno središče. Gospod Kocjan poskuša opredeliti regijo – deželo v nasprotju s provinco – pokrajino. Provinca je po njegovem, del birokratskega aparata, ki ozko  in strogo vodi svojo upravno dejavnost v duhu državne in deloma lastne zakonodaje. Za regijo pa pravi, da je veliko več: »s svojimi slovenskimi značilnostmi je navsezadnje bogastvo države, kjer živita dve ugledni manjšini. (Moja opomba:ali so ostale manjšine neugledne?) Regije so in ostanejo biser našega naroda in njegove duše«.

Avtorjev opis province je manj pesniški, nanaša pa se po mojem bolj na provinco iz ponapoleonskega obdobja. Takih provinc v 21. stoletju najbrž ni več. Opis se bolj nanaša na naše upravne enote, ali pa na upravno enoto kakršna je bila svoj čas Avstrijsko Primorje s cesarsko-kraljevskim namestnikom na čelu.

Bistvena razlika med upravno enoto in samoupravno skupnostjo, kakršni sta pokrajina in dežela je ta, da imata slednji svoje lastne samoupravne organe in svoje lastne pristojnosti in sredstva. Območje Avstrijskega Primorja je obsegalo območja Goriške dežele, avtonomnega mesta Trst in Istrske dežele. Upravna enota Avstrijsko Primorje ni imela samoupravnih organov, ni bila dežela, čeprav jo nekateri iz političnih razlogov radi tako poimenujejo.

O Goriški pa je le treba na koncu nekaj dodati. Goriška je slovenska zgodovinska dežela. Pred petimi leti smo praznovali 1000 letnico prve omembe imena Gorica, po kateri je poknežena grofija dobila svoje izvorno slovensko ime. Po propadu celjskih, je na tem območju bila vse do izumrtja rodbine leta 1500, najmočnejša upravno politična tvorba z atributi države.

Tomaž Beltram, član IO Foruma za Goriško