Zakaj razbijamo univerzo

O "uravnoteženju" slovenskega visokošolskega in raziskovalnega prostora

Dnevnik, sobota, 20.01.2007
Tekst: Dr. Ivan Svetlik
 

Odkar so mladi ekonomisti s podporo nove oblasti objavili svoj reformni program, ki je bil zaradi svoje radikalnosti, nedomišljenosti in neupoštevanja socialnega, gospodarskega in političnega konteksta bolj provokacija kot resen razvojni načrt, je v prvotni obliki preživelo le malo ciljev.

Med drugim na to kažeta davčna zakonodaja in padec ministra Janeza Drobniča. So pa tudi izjeme. Med njimi najbrž vodi minister Jure Zupan, ki sistematično sledi v reformnem programu zapisanim in tudi manj vidnim ali celo skritim ciljem. To je videti tudi v predlogu Nacionalnega programa visokega šolstva (NPVŠ), kjer sem sodeloval in si zaman prizadeval za razumnejše rešitve. S tem predlogom tudi ne soglaša slovenska rektorska konferenca.

Tri vprašanja po mojem mnenju najbolj zaznamujejo prizadevanja ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) in utegnejo bistveno spremeniti razmere na področju visokega šolstva in raziskovanja. To so: cilj deset univerz, slabljenje Univerze v Ljubljani (UL) ter razmerje med naravoslovjem, tehnologijo in družboslovjem.

Deset univerz

Imeti v Sloveniji deset univerz zveni ambiciozno in primerno novi oblasti, ki je obljubila temeljit razvojni obrat ter hitro dohitevanje najbolj razvitih držav. Spremeniti Slovenijo v družbo znanja in v primeru desetih univerz nujno tudi v izvoznico znanja je cilj, skladen z lizbonsko strategijo EU. Nanj bi bila ponosna vsaka njena članica. Nove univerze, ki naj bi bile enakomerno razporejene po vseh slovenskih regijah, bi tako delovale tudi kot pomemben generator regionalnega razvoja. Prispevale bi k pluralizaciji, tekmovalnosti in večji izbiri v visokošolskem izobraževanju in raziskovanju tako za študente kot za učitelje, raziskovalce, delodajalce diplomantom ter naročnike raziskovalnih in razvojnih storitev.

Z izbiro primernih ukrepov in časa, na primer dveh do treh desetletij, bi utegnili te sanje celo uresničiti. Vendar pa se pri izbiri sredstev ministru Zupanu stvari nerodno zapletejo in zdi se, da z desetletji merjen čas ne ustreza njegovi ujetosti v politični ciklus. Zato izbira bližnjice, ki vse po vrsti razvrednotijo sicer legitimne cilje.

Prva bližnjica: spreminjanje pomena univerze kot institucije, ki razvija in posreduje celovito znanje. V NPVŠ je vidno prizadevanje za čim milejše oziroma zožene pogoje za to, da bi določena visokošolska organizacija lahko dobila status univerze. Dovolj je, da izobražuje na vseh treh bolonjskih stopnjah le tri od 25 ISCED-ovih znanstvenih disciplin. (Kot zanimivost: ko je bila leta 1919 ustanovljena ljubljanska univerza je združevala pet fakultet.)

Izgovarjanje na tako imenovane specializirane univerze - ekonomske, medicinske in podobne, ki v resnici zlorabljajo ime univerze - ni prepričljivo. Nameravana specializacija univerz je v nasprotju z močno poudarjeno usmeritvijo EU k interdisciplinarnosti in povezovanju znanja različnih disciplin, ki mu sledi tudi povezovanje in ne cepitev visokošolskih organizacij v državah, kot sta Finska in Danska. To je spoznala tudi naša visokošolska ustanova Politehnika Nova Gorica, ki je naravoslovju in tehniki dodala družboslovje in humanistiko ter se preimenovala v Univerzo v Novi Gorici.

V usmeritvi, kot jo zagovarja MVZT, se tako skriva nevarnost ponavljanja napak, ki so jih storile druge tranzicijske države, kjer se je razbohotilo število majhnih, nekakovostnih in neprepoznavnih institucij, ki si nadevajo univerzitetno ime.

Druga bližnjica: ustanavljanje oziroma financiranje novih visokošolskih ustanov brez trdne raziskovalne podlage. V tem je mogoče prepoznati drugo nerazumevanje univerze, ki univerzalnosti ne kaže le v težnji po celovitem in interdisciplinarnem znanju, temveč tudi v tem, da se v njej vrti celoten ciklus znanja - od ustvarjanja in pridobivanja novega znanja do njegovega posredovanja in uporabe. Čeprav je slabost večine evropskih univerz nezadosten poudarek na uporabi znanja, pa zlasti uglednejše postavljajo v ospredje njegovo ustvarjanje.

Univerze so raziskovalne ali pa so to visoke šole s poudarkom na izobraževanju. S temeljnim raziskovanjem in reševanjem praktičnih tehnoloških in organizacijskih problemov morajo biti sposobne ustvarjati novo znanje, ki ga prenašajo na svoje študente. Samo posredovanje tujega znanja ob sodobnih komunikacijskih možnostih in krepitvi samoizobraževanja je za univerze nezadostno.

Če torej govorimo o novih univerzah, bi bilo treba začeti z raziskovalnimi in razvojnimi skupinami in laboratoriji, jih povezati z razvojnimi oddelki in laboratoriji industrijskih in drugih organizacij ter tako postopoma ustvariti kritično maso znanja - strokovnjakov in eksplicitnega znanja v obliki člankov, knjig, tehnoloških ter organizacijskih inovacij in postopkov. Šele na tej podlagi in ne na podlagi nekega izobraževalnega programa, iztrganega iz raziskovalnega okolja, je mogoče vzpostaviti kakovostno univerzitetno izobraževanje. Za to pa je potrebno večletno trdo delo.

Tretja bližnjica: postaviti zgradbe in opremo. Ta bližnjica je prepoznavna v državnih razvojnih programih in zlasti v načrtih za uporabo sredstev iz evropskega strukturnega sklada. Razvidna je iz načrtov za "ljubljansko politehniko", kjer naj bi na eni lokaciji prišlo do oblikovanja naravoslovno-tehniškega univerzitetnega kampusa. Izhaja iz dejavnosti za vzpostavitev visokošolskih središč in načrtov zanje v vseh večjih slovenskih mestih. Vidimo jo v predlogih javnega financiranja visokega šolstva, po katerih naj bi vlagali v zgradbe in opremo na račun izvajanja redne pedagoške dejavnosti.

Seveda so naložbe v zgradbe in opremo dobrodošle, v novo raziskovalno opremo celo zelo nujne. Nikakor pa ne dajejo odgovora na ključno vprašanje o dvigu kakovosti visokošolskega izobraževanja in raziskovanja. Ta odgovor je predvsem v kadrih, v številu študentov na učitelja, v kakovostnih in vrhunskih raziskovalnih skupinah, v znanju medsebojnega povezovanja teh skupin ter njihovega vključevanja v mednarodne mreže, v izmenjavi študentov, učiteljev in raziskovalcev v slovenskem in mednarodnem prostoru, v sposobnosti pridobivanja in vodenja velikih mednarodnih projektov, njihovega povezovanja z industrijo in podobno. O tem skoraj ni govora in ne jasne opredelitve v razvojnih programih.

Velika ovira: število študentov. Rodnost v Sloveniji je v zadnjem desetletju padla na približno 18.000 rojstev na leto in recimo, da se bo dvignila na 20.000. V visokošolske ustanove se že zdaj vključuje več kot 60 odstotkov generacije in predpostavimo, da bo ta delež zrasel na 70 odstotkov. Tako bomo imeli na leto 14.000 novih mladih študentov. Delež tujih študentov je zdaj le okoli 1,5 odstotka in bodimo optimisti, da ga bomo dvignili na 10 odstotkov. Število študentov se bo povečalo na 15.400. Odraslih izrednih študentov je zdaj v visokošolskem izobraževanju približno 15 odstotkov in recimo, da se bo ta delež zaradi potreb po izboljšanju izobrazbene ravni dvignil na 30 odstotkov, kar bi dalo dodatnih 4200 študentov, to je skupaj 19.600. Z velikim optimizmom predpostavimo, da bodo vsi študirali 5 let. Tako dobimo 98.000 študentov.

Bolj realna ocena pa je, da bomo imeli v Sloveniji vsega skupaj kakih 70.000 do 80.000 študentov. Na koliko študentov lahko računa vsaka od desetih univerz, pri čemer jih imajo obstoječe štiri že zdaj več, kot je optimistična napoved, je mogoče hitro sklepati. V vsakem primeru bi šlo za zelo majhne ustanove, ki ne bi dosegale kritične mase znanja - učiteljev in raziskovalnih projektov ter študentov. Morda je rezerva v tujih študentih, ki pa bi jih bilo mogoče dobiti le s kakovostjo in privlačnostjo, kot so ju dosegle na primer angleške univerze. Vendar delež tujih študentov tudi tu le redko presega četrtino.

Ob vsem navedenem cilj vzpostavitve desetih univerz trči na nepremagljive ovire. Grozi jim, da bodo nepopolne, s šibko raziskovalno podlago, brez ustreznega kadra in študentov. Za razrešitev tega vprašanja je potrebno ali ogromno denarja, ki ga v času, predvidenem za realizacijo projektov, ni mogoče zagotoviti, ali "genialna" poteza. Slednjo minister Zupan najde v tako imenovanem uravnoteženju slovenskega visokošolskega prostora po načelu "vzemi tam, kjer je".

Oslabitev Univerze v Ljubljani

Univerza v Ljubljani je bila od vsega začetka deležna pozornosti nove oblasti in ministra Zupana. Pa ne zato, ker je edina univerza v Sloveniji z zgledno tradicijo, ker je največja in kljub vsem pomanjkljivostim najboljša v državi. Ne zato, ker izobražuje več kot polovico slovenskih študentov in še vedno skoraj vse doktorje znanosti. Tudi ne zato, ker je na njej koncentriran največji znanstvenoraziskovalni potencial z vseh področij, ker je največji založnik znanstvene literature v državi in ker izvaja programe, ki so ključni za ohranjanje nacionalne samobitnosti. Prav tako ne zato, ker je na njej študirala večina gospodarske, kulturne in politične elite.

Univerzi v Ljubljani je bila izkazana posebna pozornost z ugotovitvijo, da je slaba, ker da je ni najti na nobeni lestvici svetovnih univerz. Ko se je v zadnjem letu pojavila na Timesovi lestvici 400 najboljših svetovnih in 100 najboljših evropskih univerz, je minister pohitel z izjavo, da to sploh ni pomembno. Izkazana ji je bila pozornost z izjavami, da se zapira pred dobrimi zunanjimi strokovnjaki, da ima premalo tujih študentov in predavateljev, da ne sodeluje dovolj z gospodarstvom, da ne skrbi za svojo kakovost in da se ne zna dobro upravljati.

Takšne posplošene izjave je mogoče najti tako v reformnem programu kot v NPVŠ in drugih zapisih. UL se svojih slabosti zaveda in jih je začela v zadnjih dveh letih pospešeno odpravljati. Žal je minister v tem času ni podprl niti z eno vidnejšo potezo.

Posebne pozornosti je UL deležna z ocenami, da je prevelika, da v Evropi med dobrimi ni nobene tako velike. To niti ni res, saj so celo v NPVŠ navedene "najbolj uveljavljene univerze v posameznih državah", ki so primerljive po številu študentov, na primer Univerza na Dunaju in La Sapienza v Rimu, pa tudi Maksimiljana v Münchnu, Karlova univerza v Pragi in Jagelonska univerza v Krakovu. Sploh pa je veliko večjih univerz po številu visokošolskih učiteljev.

Za to izjavo je skrito sporočilo, da je treba ljubljansko univerzo ali zmanjšati ali razdeliti. Navidezni argument za to pa naj bi bilo doseganje večje kakovosti. Kako lahko iz ene velike univerze, ki je po prepričanju ministra slaba, naredi deset dobrih, minister še ni povedal. Vse, kar vemo, je, da Slovenija nujno potrebuje deset univerz, od katerih bo ena elitna tehniška. Vsekakor pa je minister ugotovil, da za svoj projekt nima niti finančnih sredstev niti znanstvenoraziskovalnega kadra. Zato mora oboje vzeti tam, kjer je, na UL in v naslednjem koraku najbrž tudi na drugih univerzah.

Scenarij se bo začel v praksi odvijati v prihodnjem letu. MVZT je najprej povečalo vpliv števila študentov in diplomantov v primerjavi s tako imenovano doto pri dodelitvi javnih sredstev univerzam. V naslednjem koraku pa je pri splošnem povečanju števila vpisnih mest v državi za več kot 1300 na UL zmanjšalo število vpisnih mest za več kot 500. Najbolj simptomatično pri tem je, da je še posebej omejilo število vpisnih mest za izredni študij, ki ga študenti plačujejo sami. Minister Zupan očitno namerava uravnotežiti slovenski visokošolski prostor tako, da bo študentom prepovedoval vpisovanje na UL in najbrž tudi v Mariboru in Kopru, zato bodo imele vedno manj javnih in drugih sredstev, posledično pa bo presežek kadra s teh ustanov na voljo njegovemu projektu desetih univerz.

Opisana politika je za UL z nacionalnega vidika problematična iz več razlogov.

Prvič, razbijanje UL pomeni za Slovenijo isto, kot bi pomenilo razbijanje Karlove univerze za Čehe ali Sorbone za Francoze. Ne gre le za slabitev dobre univerze z zgledno tradicijo, ki je najboljša v državi in znana tudi v širšem prostoru. Ta poteza ima simbolni, demonstrativni učinek, v katerem je treba prepoznati aroganco oblasti. Ni ji všeč velika in močna univerza, ki je v skladu z ustavno zagotovljeno avtonomijo sposobna voditi svojo razvojno politiko in oblikovati od trenutne politike neodvisne ali do nje celo kritične izobražence.

Zato je pripravljena žrtvovati tudi nacionalni simbol, ki ga uteleša UL. Nad posamezno univerzo so se doslej spravili brez upoštevanja enakih meril za vse, predvsem pa meril kakovosti, le najbolj nasilni oblastniki. Tega niso počeli niti toliko kritizirani in osovraženi voditelji predtranzicijskega režima.

Drugič, aroganca MVZT se kaže tudi v ignoriranju predlogov, ki prihajajo z UL in drugih univerz, v pošiljanju na skupne sestanke ljudi brez informacij in pooblastil, v seznanjanju s pomembnimi dokumenti v zadnjem hipu brez sodelovanja pri njihovi pripravi in podobno. O tako imenovanem partnerstvu med MVZT in univerzami, ki ga pričakujejo na ravni EU, ni več govora. Minister postavlja univerze pred izvršena dejstva. Ko kritizira premajhno notranjo povezanost UL, hkrati kliče na pogovore posamezne dekane, da bi z njimi sklepal dogovore mimo univerzitetnega senata in vodstva ali celo proti njima.

Tretjič, slabitev UL pomeni krnitev njene celovitosti, ki je ne bo mogoče ohraniti ob zmanjševanju sredstev. To bo vodilo v ukinjanje posameznih raziskovalnih skupin in področij. V razmerah, ko prihajajo v ospredje veliki interdisciplinarni projekti in študiji, ko se oblikujejo evropske tehnološke platforme in snuje evropski tehnološki inštitut, sta celovitost in doseganje kritične mase znanja ena največjih prednosti, saj omogočata kombinacijo znanja in doseganje potrebne organizacijske sinergije.

Četrtič, omejevanje vpisa na UL ob povečevanju števila mest na drugih zavodih pomeni omejevanje svobodne izbire mesta študija. Posebno v primeru omejevanja vpisa na izredni študij je to tudi diskriminacija javnih univerz v primerjavi z drugimi zavodi, kjer teh omejitev ni. Iz tega se vidi, kako si minister Zupan predstavlja odpiranje in konkurenco v visokošolskem prostoru. Primer je zrel za Urad za zaščito konkurence!

Podobne programe, kot jih prepoveduje vpisovati izrednim študentom na UL in na drugih javnih univerzah, bo minister na podlagi koncesij zelo verjetno iz javnih sredstev financiral zasebnim zavodom, kar je povrhu vsega tudi zapravljanje javnega denarja.

Petič, izgovor, da gre za prizadevanja za večjo kakovost, je na trhlih nogah. Če bi ministru šlo za kakovost, bi podprl prizadevanja, da iz dobre UL naredimo odlično. Na njen račun ne bi načrtoval novih univerz, ki jih še nikjer ni in ob najboljših pogojih za pot do odličnosti potrebujejo deset do dvajset let. Za tako želene nove univerze bi pridobil nove vire. Če bi mu šlo za kakovost, bi že zdavnaj ustanovil agencijo za kakovost, ki bi presojala visokošolske institucije, ki jih napaja z javnimi sredstvi.

Prav tako bi skupaj s Svetom za visoko šolstvo zaostril merila za akreditacijo programov in šol, ki nastajajo na novo kot virtualne organizacije brez prostorov, knjižnic, laboratorijev in druge infrastrukture ter z imeni upokojenih profesorjev, ki že več let niso ne raziskovali ne predavali. Kaže, da je danes v Sloveniji lažje ustanoviti visokošolski zavod kot mehanično delavnico, za katero so potrebni usposobljeni delavci, prostor in oprema.

Verjetno kar nekaj ljudi s tipično slovensko privoščljivostjo prikimava ministrovim potezam. To so vodje tistih visokošolskih središč, ki upajo, da bodo postala univerze. To so župani tistih slovenskih mest, ki si želijo svoje univerze. S temi željami ni nič narobe, če temeljijo na ustreznih pristopih in so postavljene v ustrezen časovni okvir. Naivno pa si predstavljajo, da jih bo aroganca sedanje oblasti obšla, če bo nadaljevala v sedanjem stilu.

Prav tako ne morejo pričakovati, da študenti, ki jim bodo ponudili nove programe, ter diplomanti in njihovi delodajalci ne bodo izstavili svojega računa, če ti programi ne bodo kakovostni. Problem pa je, komu izstaviti račun za diskreditacijo slovenskega visokega šolstva v mednarodnem prostoru.

Naravoslovje - tehnika - družboslovje

Minister Zupan se javno dosledno zavzema za pospeševanje in razvoj naravoslovja in tehnike. V ta okvir sodijo njegovo prizadevanje za ustanovitev majhne elitne tehniške univerze, osebna in druga promocija naravoslovja in tehnike v srednjih šolah ter opozarjanje na nesorazmerja v deležih diplomantov v Sloveniji. Njegova prizadevanja so razumljiva. Vendar pa gre v svoji vnemi tako daleč, da ga zanese preko empirično utemeljenih sklepov. Ko v NPVŠ primerja deleže diplomantov po področjih v Sloveniji z ustreznimi deleži v skupini 15 starih članic EU, brez posebne utemeljitve trdi, da je diplomantov tehnike premalo, čeprav je njihov delež v Sloveniji nad deležem EU 15. Le bežno omeni diplomante humanistike, čeprav je njihov delež precej pod tistim v EU 15.

Predvsem ga moti prevelik delež družboslovcev, pa čeprav na primer deleži diplomantov v kmetijstvu in veterini ter v storitvah relativno precej bolj presegajo povprečje EU 15 kot v družboslovju.

Ta zgodba je dobila zanimivo nadaljevanje v predlogu števila in razporeditve vpisnih mest za leto 2007/08. V celotnem povečanju števila vpisnih mest glede na letošnje leto za več kot 1300 je povečanje minimalno na področju naravoslovja in tehnologije (229)! Število vpisnih mest je minister povečal predvsem na družboslovju (850). Pri tem pa je družboslovna vpisna mesta odvzel UL (550).

Torej želi minister vpisati še več družboslovcev, za katere trdi, da jih je že zdaj preveč. Iz tega ni mogoče zaključiti ničesar drugega, kot da je ministru eno družboslovje všeč, drugo pa ne. Predvsem mu ni všeč družboslovje, ki ga na Univerzi v Ljubljani gojijo Fakulteta za družbene vede, Pravna in Ekonomska fakulteta, ki je bila v letu 2006 z mednarodno akreditacijo sprejeta med 90 najuglednejših poslovnih šol. Očitno mu je všeč družboslovje novih in nastajajočih zasebnih šol, ki jim bo že pojutrišnjem, kolikor tega še ni storil, za njihove programe dodelil tudi javna sredstva, medtem ko je omenjenim fakultetam skoraj prepovedal vpisovati izredne študente.

Katero družboslovje je ministru všeč, pove podatek, da je v nastajajočem nacionalnem programu visokega šolstva posebej omenjen novi zgodovinski inštitut, ki bo najbrž imel nalogo na novo pisati zgodovino in nadzirati pouk zgodovine. O tem govori tudi podatek, da se je v zadnjih dveh letih na UL najbolj povečal delež študentov teologije (13 odstotkov), medtem ko se je delež študentov družboslovja zmanjšal (3,5 odstotka).

S tem minister dokazuje, da se spušča v strokovne presoje, ki jih po svoji profesiji ne obvlada in niso v pristojnosti ministra. Še več, dokazuje svoje zgrešeno pojmovanje družboslovja kot apologije določenih ideologij oziroma kot ideologijo samo. S takimi in podobno omejevalnimi potezami, ki jih vleče na področju raziskovanja, minister Zupan preigrava različico scenarija, po katerem je igrala trda partijska linija v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je grozila z zaprtjem takratne Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo ter prepovedala predavanja štirim profesorjem, Arzenšku, Hribarju, Jerovšku in Rusu. Podobno se je zgodilo profesorju Bučarju na Pravni fakulteti.

Kot takrat ima politika tudi zdaj notranjo asistenco. Takrat so UL oslabili z njeno razdelitvijo na tozde (povečini fakultete) kot samostojne pravne osebe in z ukinitvijo samostojnosti študentske organizacije. Niso pa je omejevali z administrativno prepovedjo vpisovanja študentov.

Signal, ki ga daje minister Zupan, je, da zdaj ni čas za kritično družboslovje, kot ga gojijo fakultete UL, družboslovje, ki je v veliki meri pripravljalo analitično in idejno podlago za miren tranzicijski obrat v Sloveniji, družboslovje, katerega diplomanti so zavzeli pomembne položaje tako na desni kot na levi strani politične scene. Med njimi je mnogo nekdanjih in sedanjih ministrov, vključno s sedanjim predsednikom vlade. Kaže, da je zdaj čas za uporabno družboslovje, ki bo razreševalo drobna organizacijska vprašanja in se ne bo spraševalo, kam nas vodi sedanja oblast.

Dr. Ivan Svetlik je redni profesor na Fakulteti za družbene vede

Preprečimo usodne napake

Po tej kritični diskusiji poskusimo napraviti konstruktivne sklepe:

Zamisel o ustanovitvi več univerz v Sloveniji je dobra. Če vlada, občine in podjetja z njo mislijo resno, jo morajo postaviti v časovni okvir naslednjih dveh do treh desetletij kot strateško prioriteto. Predvsem morajo v ta namen začeti izločati znatno večja razvojna sredstva ter jih vlagati v raziskovanje in razvoj: v kadre, projekte in opremo. Pogoji za nove univerze so tam, kjer nastajajo novo znanje, novi izdelki in tehnološke rešitve, ki so potrjeni v svetovnem merilu, bodisi v znanstveni skupnosti ali na trgu.

Privatizacija visokošolske in raziskovalne dejavnosti je smotrna le, če prispeva k dviganju kakovosti, k zniževanju stroškov, mobilizaciji dodatnih zasebnih virov in zmanjševanju javne porabe. V ta proces morajo biti nediskriminatorno vključene tudi javne institucije, ne pa da država duši njihovo dejavnost, pri tem pa enako dejavnost zasebnih institucij financira z javnimi sredstvi.

Zamisel, da bi gornja cilja dosegali s slabitvijo ali celo razbitjem ljubljanske in morda tudi mariborske univerze, pomeni usodno razvojno napako. Za uspešno vključevanje Slovenije v znanstveno-tehnološke in razvojne projekte v evropskem in svetovnem merilu je potrebna kritična masa interdisciplinarnega znanja, ki ga danes dosegata predvsem ti dve ustanovi. Morali bi podpreti njuna prizadevanja za dvig kakovosti, kar je mogoče doseči tudi z zmanjšanjem števila študentov, nikakor pa ne z zmanjševanjem sredstev in zmanjševanjem števila vrhunskega kadra.

Pospeševati je treba naravoslovni in tehnični študij, kakor tudi druge, za katere se kažejo očitne družbene potrebe. Pri tem morajo biti izvajalci posameznih programov v enakopravnem položaju. Prednost jim je mogoče dati le na podlagi ocene kakovosti, vključno z zaposljivostjo diplomantov. Politika se mora upreti skušnjavi, da bi posegala v vsebinska vprašanja posameznih strok in v ocenjevanje njihove kakovosti.