Spoštovani!

Da smo se nocoj zbrali v hramu besede proslavljajoč naš kulturni praznik ni slučaj. Kajti, kaj lahko bolj kot gledališče združuje vse značilnosti umetnosti? V gledališču se srečujemo z besedo, likovno podobo, plesom, glasbo, arhitekturo, video projekcijami … skratka, gledališka umetnost zna in zmore združevati vse oblike človekove ustvarjalnosti. V dramskem gledališču pa je vedno v središču beseda.

Vsi vemo, kako se začenja eden temeljnih dokumentov slovenske kulture, Brižinski spomeniki: » Če bi ded naš ne grešil  /…/« in ne bi napisal, kar je napisal, in če ne bi kasneje grešili še Trubar, Prešeren, Cankar, Gregorčič, tudi naš rojak Alojz Gradnik, ne bi mogel napisati v pesmi posvečeni Brdom: »Še naša tu glasi se govorica, še svojemu so rodu srca , verna še čitajo tu pesmi se Prešerna.«

Zame je današnji paznik še posebej pomemben, saj se z njim poslavljam od poklicnega dela v kulturi in zato vas nagovarjam iz dveh zornih kotov; kot ima dva obraza tudi boginja gledališke umetnosti Talija, katere eden izžareva veselje in drugi žalost … kakršno je pravzaprav tudi naše življenje. Veseli del boginje Talije me je pripeljal v gledališče. Kot današnji srednješolci, samo tudi na idrijski gimnaziji radi hodili na gledališke predstave, ne toliko zaradi predstav, kot zaradi odpadlega pouka. Toda predstave ljubljanske Drame Kdo se boji Virginije Woolf se me je dotaknila tako, da sem že naslednji teden šel v Ljubljano z namenom, da priredimo poseben večer z dramskimi igralci v Idriji. Sestal sem se s prvakom slovenskega gledališča, dramskim igralcem Stanetom Severjem, s katerim sva nato odšla k Duši Počkaj domov. Pred njenimi vrati je Stane Sever pozvonil in Duša Počkaj je povprašala: »Kdo je?« Ko je Stane Sever odgovoril, da sta pred vrati dva moška, je Duša odvrnila: »Potem pa kar naprej.« In tako sem vstopil v slovensko gledališče. 

Pravzaprav me je pot v Novo Gorico najprej pripeljala na občinsko kulturno skupnost kot tajnika, kjer smo imeli največ dela, sredstev in problemov s pravkar profesionaliziranim Primorskim dramskim gledališčem, katerega je takrat vodil Jože Babič. Leta 1974 sem bil imenovan za direktorja gledališča s ciljem, da zagotovim ustrezne pogoje za delo gledališča, tako za ustvarjalce kot za publiko, saj so bile razmere v solkanski dvorani neprimerne za profesionalno, ambiciozno gledališče v razvijajočem se mladem mestu. Nova Gorica je bila še v začetku sedemdesetih let razvita kot predmestje – spalno naselje brez razvidnega družabnega in kulturnega središča. Kakorkoli smo lahko danes nezadovoljni z mestom v katerem živimo, dejstvo je, da je Nova Gorica v dobrih zadnjih dvajsetih letih na kulturnem področju dobila kvaliteten regijski muzej, novo stavbo Pokrajinskega arhiva, nov kulturni dom, namenjen kvalitetni resni glasbi in filmski dejavnosti, novo gledališko stavbo, sodobno knjižnico in prepotrebne prostore za ljubiteljsko in alternativno kulturno dejavnost. Iz vidika kulturne ponudbe in ustvarjalnosti je Nova Gorica v začetku tega tisočletja postala tretji kulturni center Slovenije, ki izžareva svojo dejavnost, tako v matični domovini kot v zamejstvu in ne nazadnje tudi v mednarodnem prostoru.

Danes Nova Gorica kot bodoče regijsko središče na področju kulture potrebuje še amfiteater za prireditve na prostem, malo gledališko dvorano, prostor za regijsko galerijo in dostojno mulitmedijsko kinodvorano.

Seveda pa bo rast visokošolskih ustanov in univerze prinesel še nove potrebe po študentski kulturi, zato bodo morali  tudi bodoči proračuni občine in pokrajine pri investicijah ponovno seči čez asfalt, s kulturno povezavo pa tudi čez mejo k našim rojakom, s katerimi skupaj živimo na stičišču narodov.

Živeti na stičišču narodov in kultur je marsikdaj naporno, lahko pa je koristno za vse, če smo le odprti za dialog in smo pripravljeni sprejemati dosežke sosednjega naroda ter tako bogatiti sebe in lastno ustvarjalnost. Kajti v raznolikosti novih idej je prihodnost umetnosti in družbe v celoti in ne v njeni zaprtosti in enobarvnosti.

Vsekakor imata Gorica in Nova Gorica še veliko neizkoriščenih možnosti za razvoj, tako na kulturnem, kot na vseh ostalih področjih. Geostrateški položaj obeh Goric je namreč zanimiv za širšo evropsko skupnost in skupaj bi lahko postali zanimiv laboratorij multietnične kulture.

Danes živimo v relativno bogati družbi, imamo svojo državo, postali smo člani skupne Evrope in pravkar smo dobili novo denarno enoto. Hvalimo se z ekonomsko rastjo, z demokracijo, z odprto družbo, toda ali le nismo preveč zagledani v svoj današnji dan in ali ne pretiravamo, ko kar vsevprek za vse današnje težave krivimo le prejšnji sistem in oblast? Res je bilo v prejšnjem sistemu marsikaj celo hudo narobe, toda marsikaj je bilo tudi bolje kot danes. Spomnimo se le na to, koliko je bilo denarja za štipendije, stanovanj za mlade družine, kako je bilo laže dobiti delo, priti do zdravstvenih storitev in celo demokracije je bilo na določenih segmentih več kot danes. Ne samo v tovarnah, tudi v kulturi, kjer smo zelo demokratično načrtovali razvoj Slovenije in bili nenehno v stiku z ustvarjalci v kulturi in vsemi občinami. Spominjam se, ko sem bil predsednik Kulturne skupnosti Slovenije in je k meni prišel urednik Nove revije gospod Niko Grafenauer potem, ko je 57. številka razburkala slovensko politiko. Izrazil je bojazen, da bomo ukinili dotacijo za naslednje številke. Že naslednji dan sem reviji nakazal celoletno dotacijo, za vsak slučaj, če bi prišla od oblasti kakšna tovrstna zahteva. Ni je bilo.

Lansko leto pa je na primer nova oblast kar ukinila dotacijo Slovenski izseljenski matici za revijo namenjeno našim izseljencem po svetu, ker naj bi bila matica levo usmerjena in dodelila izdajanje revije popolnim amaterjem, hkrati pa le-tej še zmanjšala dotacijo za redno dejavnost matice z argumenti, ki so bili za lase privlečeni. Bistvo demokracije torej ni samo v volitvah, temveč tudi ali predvsem v tem, ali je oblast zaradi ljudi ali smo ljudje zaradi oblasti. V zadnjih nekaj letih imam občutek, da žal prevladuje ta druga plat demokracije. Z demokracijo in novim sistemom pa smo dobili tudi več prepirljivosti, nestrpnosti, kriminala vseh vrst in hlastanja za lahko in hitro obogatitvijo, ki se kaže prepogosto tudi v vprašljivem vračanju premoženja in finančnih sredstev bivšim razlaščencem. Nekateri z začudenjem spremljamo prekomerno bogatenje in zahteve po čimveč materialnih dobrinah celo največje verske skupnosti pri nas, ki sicer prisega, da njeno kraljestvo ni od tega sveta. Hkrati pa ne zmoremo niti toliko sredstev, da bi zgradili prepotrebno novo narodno knjižnico. Pa vemo, da če bi kupili dva ali tri oklepnike manj, bi to zadostovalo za rešitev marsikatere prostorske stiske v kulturi. Toda mi nismo v Avstriji, kjer so celo v Gradcu zgradili nadvse sodobno kulturno središče in kjer kulturi namenjajo 2 % BDP, vojski pa dajejo le 1 % BDP, čeprav so tudi oni v NATU. Pri nas pa moramo baje zaradi NATA letno povečevati sredstva za vojsko tako, da je razmerje med kulturo in vojsko že zdaj obratno kot v Avstriji, in se bo v naslednjih letih še povečevalo v škodo kulture.

Zato pravkar postavljenemu svetu za kulturo, ki bo izdeloval novo strategijo razvoja kulture na slovenskem, ne bo lahko. Rešitev iz kulturnih zagat ni v tem, da bomo gradili v Vipavski dolini nekakšno piramido, na pobudo novodobnih faraonov, ki so jim pravi problemi slovenske kulture kaj malo mar. Če pa že, pa upam, da jo bomo gradili naslednjih dvesto let, torej približno toliko časa, kot gradimo avtocesto na Razdrto.

Recept, kako potegniti voz kulture iz slepe ulice, če hočemo dejansko kaj storiti, pa je jasen. Ker smo edina država, ki ima kulturni praznik za svoj državni praznik, zapišimo v ustavo, da je tudi kultura temeljna človekova pravica, nato pa v desetih letih postopoma dvigujmo BDP za kulturo od sedanjih 0,70 % na 2 % BDP. »Dovolj je bilo filozofiranja, čas je za dejanja«, bi dejal Marx, katerega danes ni več dobro citirati. Če pa tega ne bomo zmogli, pa vsaj pošteno zapišimo v novo kulturno strategijo misel pisatelja Cirila Kosmača: »Slovenec ni srečen, če ne trpi.«

Kakorkoli že, na nas je, da kulturni praznik, pa tudi dneve po njem, preživimo kar se le da prešerno, zavedajoč se, da je nasmeh tudi Mono Lizo obdržal pri življenju do današnjih dni.

Lep kulturni praznik voščim vsem skupaj!