IZJAVA predsednika ZZB NOB Slovenije Janeza Stanovnika ob govoru predsednika Republike Italije Giorga Napolitana

Predsednik Republike Italije Giorgio Napolitano je 10. februarja 2007 ob "Dnevu spomina" in v zvezi z dogajanjem pred 60 leti govoril o "slovanskem ekspanzionizmu", "barbarstvu" slovanskih sosedov in "pohodu sovraštva"in "krvoločnega besa", ki naj bi bil povezan s "priključitvenim naklepom, ki je prevladal v Mirovni pogodbi iz leta 1947 in je dobil grozeče obrise etničnega čiščenja."

Cilj je torej jasen: diskvalifikacija Mirovne pogodbe in s tem razmejitve kakršno je odločila Mirovna konferenca, na kateri je sodelovalo in jo podpisalo 20 zavezniških držav. Mirovna pogodba ni bila naklonjena "priključitvenim naklepom" jugoslovanskih zaveznikov, ampak je bila posledica skrbno pretehtanega "etničnega balansa", ne pa "etničnega čiščenja", o kakršnem govori predsednik Napolitano. Izziv je zelo resen in se zato ne moremo strinjati, da "se s tem nima smisla ukvarjati.".

Sovražni govor predsednika Napolitana je docela naravno izzval reakcijo predsednika naše Republike, kakor tudi sosednje Hrvaške. Ker pa predsednik dr. Drnovšek besedila svojega odgovora predsedniku Napolitanu ni odkril javnosti – očitno v težnji, da ne bi javnost še bolj razburil, kot je to že napravila polemika med njegovim italijanskim in hrvaškim kolegom – smatramo v Zvezi borcev za svojo dolžnost, da opozorimo javnost na nekatera zgodovinska dejstva – in to izključno na osnovi italijanskih dokumentarnih virov:

Benito Mussolini je že 22. februarja 1920 – še preden je prišel na oblast – napovedal v Pulju:

"Ko se srečamo s takšno raso kot je slovanska – manjvredna in barbarska – ne smemo proti njej igrati politike sladkorčkov, ampak politiko palice … Ne bojimo se več žrtev… Meje Italije morajo potekati na Brenerju, na Snežniku, na Dinarskem gorstvu…  Mislim, da se sme z vso lahkoto žrtvovati 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 Italijanov…".

Septembra istega leta pa je govoril zopet v Pulju:

"Jadransko morje, ki je naš zaliv, mora za uresničitev sredozemskih sanj priti iz rok nižje, barbarske rase, kakršna je slovanska, v naše roke.".

Ali te izjave ne govore o "barbarstvu" in "rasizmu"?  Čigavem?

Grof Galeazzo Ciano di Cortelazzo, zet Benita Mussolinija, in med vojno italijanski minister za zunanje zadeve sporoča v svojem dnevniku z dne 5. januarja 1942, da je sprejel glavnega tajnika fašistične stranke za Julijsko krajino Alda Vidussonija, in piše:

"Obrazložil mi je svoje krvave namene zoper Slovence. Namerava vse pobiti. Opozoril sem ga, da jih je milijon. 'Ni važno', je odločno odgovoril,  'delati moramo tako kot naši predniki v Eritreji in vse pokončati.".

Potem, ko je Mussolini z agresijo anektiral južni del Dravske banovine, je 31. julija 1942 – sedaj kot Duce – na posvetovanju vojaških poveljnikov v Gorici takole govoril o okupiranem delu Slovenije:

"Ta dežela se je tako izrodila, da bo treba strupeni sad pokončati z ognjem in mečem…  Storili bomo tako, kakor je Julij Cesar z nepokorno Galijo: požgal je uporne vasi do tal, poklal vse moške ali jih pobral v vojsko, ženske starce in otroke pa je odpeljal  v suženjstvo daleč od doma…".

Kdo je uprizoril "pohod sovraštva in krvoločnega besa"?

V arhivu shranjen zapisnik s tega sestanka sporoča še o naslednjem povelju Duceja:

"Nisem proti množični preselitvi prebivalstva …  Ta ljudstva se bodo zapomnila, da je zakon Rima neupogljiv. Ukazujem izvajanje tega zakona…".

Mar to ni "etnično čiščenje" kot so ga tedaj imenovali "bonifica etnica"?

Poveljnik XI. armadnega zbora Mario Robotti pa je Mussolinijeva povelja 12. avgusta 1942. leta takole sporočil svojim podrejenim:

"Višja oblastva ne nasprotujejo temu, da bi internirali celotno slovensko prebivalstvo in na njegovo mesto naselili Italijane…, z drugimi besedami: izenačiti narodnostne in politične meje…".

Mar te besede ne govore jasno o "ekspanzionizmu", toda ne slovenskem?

Robotti je še naprej tolmačil Mussolinijevo povelje:

"Torej popolna izpraznitev… Naj vas ne briga trpljenje prebivalstva… Razume se, da interniranje ne izključuje streljanje vseh tistih, ki so krivi ali sumljivi komunističnega delovanja…".

"Za vsako ceno je treba obnoviti italijansko prevlado in ugled, pa čeprav bi morali izginiti vsi Slovenci in bi morala biti uničena vsa Slovenija…".

Zato tudi ne preseneča lastnoročno pripisano navodilo generala Robottija načelniku štaba Annibale Gallo-u 4. avgusta 1942:

"Ubija se premalo!"

Premalo! Podrobna znanstvena raziskava je do danes ugotovila, da je bilo od italijanskih okupacijskih oblasti usmrčenih 1.569 Slovenk in Slovencev. Imena in priimki usmrčenih talcev, obsojencev in popolnoma naključno odbranih vaščanov so ugotovljena v slovenskem Inštitutu za novejšo zgodovino.  Prav tako pa je slovenska znanstvena raziskava ugotovila imena in priimke po vojni pogrešanih – "infojbiranih" – prebivalcev goriške in tržaške pokrajine. Seznam teh 1.500 žrtev je novogoriški župan izročil svojemu kolegu čez mejo in predsednik Napolitano je brez dvoma o tem seznanjen.

Poročilo mešane zgodovinsko-kulturne komisije, ki sta jo leta 1993 ustanovila ministra Andreatta in Peterle, je po sedmih letih pedantnega znanstveno-raziskovalnega dela prišlo do ugotovitev, ki jih italijanske oblasti – vključno s predsednikom Republike – vztrajno ignorirajo. Vse, kar se je dogajalo pred 9. majem 1945, se zavija v temo in pozabo, obžalovanja in obsodbe, vredna maščevanja po tem datumu pa se napihujejo in dramatizirajo kot da ne bi imela svojega vzroka v tem, kar se je dogajalo pred tem, med vojno.

Naj citiramo samo tri ključne ugotovitve slovensko-italijanskega zgodovinskega poročila:

"Okupacijski režim je temeljil na nasilju, ki se je izražalo v vsakodnevnih prepovedih, v konfinacijah, deportacijah in internacijah…, v procesih pred vojaškimi sodišči, v zaplembah in uničenju premoženja, v požigih domov in vasi. Bilo je na tisoče mrtvih: padlih v bitkah, obsojenih na smrt, ustreljenih talcev, ubitih civilistov. V taborišča je bilo odgnanih okoli 30.000 ljudi, večinoma civilistov, žensk in otrok. Mnogi so od trpljenja umrli.".

"V dneh po 8. septembru 1943 so pripadniki italijanskih oboroženih sil in italijanske civilne uprave lahko nemoteno zapustili slovensko ozemlje  in to celo s pomočjo domačega prebivalstva."

"… so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, povečini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu – del aretiranih je bil v presledkih izpuščen: v stotinah naglo izvršenih obsodb – žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe – ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo…"

To so žalostna dejstva maščevanja, ki jih obžalujemo in obsojamo.

To smo jasno povedali in zapisali v svoje dokumente že pred nekaj leti in to stalno ponavljamo.  Z italijanske strani pa do tega dne ni prišlo nobeno obžalovanje ali obsodba za dejanja, ki so povzročila  to maščevanje.

Seveda smo tudi prepričani, da nove Evrope ni mogoče vzpostavljati z recidivi njene najbolj mračne preteklosti, z obnavljanjem duha mržnje s ponavljanjem enostranskih obtožb in širjenjem vsakršnega sovraštva in delitev med narodi.

Ob 60-letnici zavezniškega izkrcavanja v Normandiji je predsednik Francoske republike govoril modre besede:

"Ponujamo zgled francosko-nemške sprave, da svetu pokažemo, da sovraštvo nima prihodnosti!".

Iz tega moralnega načela je zrasla Evropska unija. Mi delimo ta načela in zato vsestransko podpiramo naše članstvo v Evropski uniji. Prav zato pa obžalujemo, da nas predsednik sosednje Republike in predstavnica Komisije EU prisiljujeta, da ju moramo spomniti na nekatera dejstva, ki obujajo sovraštvo iz preteklosti. Tragičnih dogodkov iz preteklosti ne moremo pozabiti, oni morajo ostati svarilo, da se kaj takega ne bi nikdar ponovilo, ne pa da s sovraštvom zastrupljajo duše novih generacij.

Janez Stanovnik,
predsednik ZZB NOB Slovenije

                                                     

Ljubljana, 16. februar 2007.