Schengenska meja, Slovenija in Slovenci v Italiji

Vendar želim začeti z nekaj osebnimi vtisi o schengenski meji.

Pred nekaj leti, kmalu potem ko so prve zahodnoevropske države uveljavljale schengenski režim (Italije takrat še ni bilo med njimi), sem z avtom vozil iz Hamburga v Leeuwarden na Nizozemskem. V Hamburgu je bil promet zelo gost in do odcepa za Bremen sem vozil v strnjeni koloni, potem pa je bilo prometa čedalje manj in ko sem se bližal meji z Nizozemsko sem se kar naenkrat znašel osamljen na avtocesti. Nisem sicer opazil, kdaj natančno sem prečkal mejo, le dobrodošlica na Nizozemskem me je opozarjala, da sem že v drugi državi. Še vedno pa sem bil na cesti praktično sam in šele po Groningenu se je začel promet zopet gostiti.

Večdesetletna meja je torej pustila sledove. Ozemlje ob meji se tam ni posebej razvijalo; strah dveh svetovnih vojn in dveh invazij je pač naredil svoje, da so se potencialni investitorji odločali za kraje, ki so bili v njihovih očeh varnejši in niso želeli svojega denarja tvegati ob meji. Tam so se zato ljudje še vedno pretežno ukvarjali s kmetijstvom, šele nekaj desetin kilometrov vstran pa so ob vsakem avtocestnem izvozu rasle tovarne kot gobe po dežju. Meja namreč deli in ena od osnov lokalizacije gospodarskih dejavnosti je težnja po središčnem prostoru. Obrobja se vsi izogibajo.

Italija je svoje meje začrtala sorazmerno pozno. Po prvi svetovni vojni je med drugim pridobila Južno Tirolsko in postavila mejo na Brennerju. Meje na reki ali po vrhovih gora še najbolj ustrezajo nekdanjemu konceptu meje. Če naj deli, potem je bolje, da meja deli tam, kjer je ta delitev najenostavnejša, najbolj naravna. Meja na Brennerju je ostala tudi po drugi svetovni vojni za Italijo simbolnega pomena, vprašanje časti. Da jo je ohranila, je bila pripravljena Italija še pred pariško mirovno konferenco zagotoviti Avstriji zaščito tamkaj živeče manjšine; čeprav z običajnimi italijanskimi zamudami jo je tudi uresničila, in danes lahko rečemo, da so južnotirolski Nemci najbolj zaščitena manjšina v Evropi, primerljivi samo s Švedi na Aalandskem otočju. Prav zaradi te simbolike niso južnotirolski Nemci verjeli, da bo ob prevzemu schengenskega režima s strani Avstrije Italija fizično odstranila mejni prehod, ki je označeval konec ozemlja njene suverenosti. Evropski poslanec Michl Ebner, Sloveniji dobro znan, ker je bil sopredsednik mešanega odbora Evropskega parlamenta in slovenskega državnega zbora ob vstopanju Slovenije v Evropsko unijo mi je dejal, da je bil presenečen, da je Italija odstranila mejni prehod, kajti prepričan je bil, da bo le odprla zapornice, simbolno poslopje pa ohranila kot zgodovinski spomenik. Pa ga ni. Za južnotirolske Nemce je bil to velik dogodek. Vendar tu še vedno govorimo o simboliki.

Tudi za nekdanjo italijansko-jugoslovansko mejo, tisto, ki je danes italijansko-slovenska, smo nekoč govorili, da je to najbolj odprta meja v Evropi. Bila je zagotovo najbolj odprta meja med kako zahodnoevropsko državo in kako državo komunističnega bloka. Celo redno televizijsko rubriko so tako poimenovali. Dejansko pa je ta meja, ki so si jo zamislili za mizo po koncu druge svetovne vojne in nato začrtali po ozemlju, močno delila, tako da lahko rečemo, da sta sedaj ob meji dejansko dva različna svetova. Kot je bila delitev hitra, zadostovala je bodeča žica in nekaj tisoč vojakov na vsaki strani, je njeno ukinjanje sila počasen postopek, mirno bi lahko celo rekli, da gre za generacijski proces. Sam ukinjanje meje pozdravljam, vendar so mi še živo pred očmi jugoslovanski cariniki, ki so mojemu očetu segali v žep, da morda najdejo kaj skritega denarja, pa italijanski cariniki, ki so merili količino bencina v očetovem avtu, da preverijo, ali ni morda tankal čez mejo. Naši otroci, današnja mlada generacija, nima teh spominov, vendar meje še niso odpisali. Za naše vnuke pa te meje ne bo; razmišljali bodo preko nje in mimo nje. Če bo torej to prihodnost, ali ni morda smiselno, da bi tudi mi, ker pač trdimo, da delamo za prihodnost, začeli razmišljati tako, kot bodo razmišljale generacije čez kako desetletje in več?

V razliko od meja, ki jih označujejo reke ali gore, na tej meji ni nobene naravne ovire. Če izvzamemo Sabotin, Matajur in Mangrt, torej ozemlje severno od Gorice, pa še to ne v celoti, teče ta meja po ozemlju, na katerem se na obeh straneh odvijajo običajne človeške dejavnosti: gospodarstvo, kulturno in družbeno delo, skoraj do meje. Ljudi na obeh straneh vežejo sorodstvene vezi, tudi prijateljstvo. Posameznikov meja ne obremenjuje več. Veliko Slovencev z italijanske strani meje se je odločilo za zaposlitev v Sloveniji; nekaj se jih je tja preselilo, drugi se vozijo vsak dan. Če pogledamo ta seznam, najdemo malo vsega: od managerja, med drugim tako uspešnega, da si zasluži pomembno nagrado, do zlatarja, od direktorja gledališča do zgodovinarja, od prorektorja univerze do frizerja. Veliko ljudi iz Slovenije prihaja na delo čez mejo. Tudi tu so poklici najrazličnejši: Italijani sicer včasih omalovažujoče govorijo o gospodinjskih pomočnicah, vendar najdemo tudi na tem seznamu marsikaj, vse do uglednih zdravnikov. Znanje italijanščine je tu še ovira, vendar je za slovenska podjetja to premostljivo. Tržaško slovensko podjetje je objavilo oglas za delovno mesto s srednjo kvalifikacijo, prejelo je tri ponudbe, dve od teh sta bili iz Slovenije, pa čeprav ni šlo za bajne plače. Meja predstavlja tudi izziv in ni res, da ljudje težijo vedno in samo k boljši plači; izziv je včasih močnejši od denarja in še vedno veliko število mladih ljudi razmišlja o perspektivah, ki imajo prednost pred trenutnim zaslužkom. Meja danes ni več ovira za podjetniško delo ali za zaposlitev, državljanstvo je postranskega pomena, znanje obeh jezikov pa zaenkrat ostaja prednost. Prav tako je prednost poznavanje dveh trgov oziroma možnost, da bi lahko s tega območja, ki je postalo po širitvi Evropske unije leta 2004 središčni prostor v Evropi dominirali dvoje trgov: italijanskega in tega, kar je z njim povezano, ter slovenskega in njegove obstoječe, čeprav včasih sramežljivo zamolčane povezave na Balkanu.

Vendar danes Slovenija dojema manjšino bistveno drugače. Moja znanka, tržaška Slovenka, je bila pred kratkim na zdravniškem pregledu v Ljubljani, pri specialistu zasebne prakse. Ko se je v čakalnici pogovarjala z drugimi čakajočimi pacienti, vsekakor dobro stoječimi Slovenci, in so slednji že po prvih stavkih po naglasu in izgovarjavi ugotovili, odkod prihaja, se je razpletel pogovor o slovenski manjšini v Italiji. V zelo skopi sintezi je bila tema tega pogovora dejstvo, da Slovenija za manjšino daje veliko denarja. Skratka, da je manjšina strošek.

Seveda ne bom zanikal, da Slovenija veliko prispeva za ohranjanje slovenskega jezika na območjih kjer živi manjšina; nasprotno, o tem lahko govorimo samo s hvaležnostjo. Ampak tu je tudi ena osnovnih napak, saj Slovenija na manjšino gleda predvsem, če ne izključno kot na strošek. In človeku se kar milo stori, ko ugotovi, da v osrednji Sloveniji še vedno mnogi mislijo, da so zamejski Slovenci nekakšni podljudje, ki od jutra do večera prepevajo narodne pesmi in recitirajo Gregorčičeve poezije. To je navsezadnje tudi podoba, ki jo pogosto ponujajo slovenski mediji.

Slovenci v Italiji so zelo razvejana in razvita družba. Ne samo, da imamo kakih dvajset univerzitetnih profesorjev, od fizike do medicine, od ekonomije do geopolitike, torej še zdaleč ne samo slavistov ali zgodovinarjev (teh seveda ne podcenjujem, ampak želim zanikati etiketo, ki nam jo lepijo na nos, tako kot narodne pesmi in Gregorčičeve poezije). Imamo tudi zelo razvito podjetniško dejavnost. Tudi tu se slednja ne omejuje samo na mednarodno trgovino, kjer smo bili nekoč res doma. Slovenci imamo vinogradnike, ki so se uveljavili v svetovnem merilu, imamo restavracije, ki se borijo za zvezdice v mednarodnih katalogih, imamo lastno bančništvo, največje podjetje za vzdrževanje dvigal v Trstu je slovensko, eno od dveh podjetij za čiščenje kanalizacij v Trstu je prav tako slovensko, Slovenec je avtoprevoznik, ki premore kakih 70 tovornjakov in ima lasten logistični center, med trgovci s kavo, po katerih slovi Trst daleč naokoli, so tudi Slovenci. Mimogrede, Slovenci smo kot posamezniki, pa tudi kot skupnost preko srenjskih odborov, lastniki ogromnih površin zemlje ob meji. Smo tudi aktivno vključeni v italijansko politiko: v deželni skupščini Furlanije Julijske krajine, ki šteje 60 članov, je pet Slovencev, ki pripadajo štirim različnim strankam. Pluralizem je za nas od nekdaj vrednota, pa čeprav nam povzroča nemalo težav. In prvič v zgodovini Italije je Slovenec tudi vladni podsekretar. Aktivni smo v športu, saj, čeprav smo majhni, med drugim premoremo svetovno prvakinjo v umetnostnem kotalkanju in nosilca olimpijske kolajne v odbojki. Še bi lahko našteval. Slovenci v Italiji smo torej normalni ljudje, ne nekakšni primitivci, ostanek romanticizma devetnajstega stoletja, ki jim moraš nekaj primakniti, da bodo ohranjali pesmice in poezije.

Tu se nekako ne ujamemo s Slovenijo; pa ne mislim samo na oblast, na državni zbor in vlado, mislim tudi na druge dejavnike, vključno z dejavniki v gospodarstvu.

Že večkrat sem navedel anekdoto iz časov, ko sem služboval kot dopisnik v Rimu. To je bilo pred več kot dvajsetimi leti. Bil sem na večerji s sedaj že pokojnim profesorjem Paolom Ungarijem, političnim svetovalcem nekdanjega predsednika vlade Giovannija Spadolinija, človekom, ki je kasneje nastavil pravno osnovo za mednarodno sodišče v Haagu. Govorila sva o meji in tožil je, da je v drugi svetovni vojni Italija izgubila veliko svojega ozemlja, tja do Postojne in čez. Ugovarjal sem mu, da tam ni bilo nikoli italijanskega etničnega ozemlja, pa se mi je le nasmehnil in dejal: »Meje ne braniš tam, kjer stoji, ampak vedno malo čez«. In, znano je, danes meje ne braniš več z vojsko, braniš jo z znanjem in z gospodatstvom.

Te lekcije se Slovenija ni naučila. Medtem ko Italija izkoristi vsako priložnost, od pokojnin do državljanstev, za uresničevanje tega starega načela, obravnava Slovenija (in spet želim poudariti, da tu ne mislim izrecno na oblast, ampak na Slovenijo kot široko skupnost ljudi in idej) prostor, na katerem živi slovenska manjšina, ločeno, fragmentarno, strogo sektorialno z vidika jezika in kulture. Italijo krivi, ker skrbi za lastne interese, namesto da bi jo posnemala in sama skrbela za svoje interese tako, kot to počnejo Italijani. Spet se mi vsiljuje anekdota, ona o slovenski zavisti, o Slovencu, čigar največja želja je, da bi sosedu krava poginila.

In vendar je bil prostor ob meji, na obeh straneh meje, nekoč, niti tako dolgo tega, skupen, popolnoma homogen, ne samo gospodarsko, ampak tudi družbeno in jezikovno. Drugačen odnos do tega prostora, izhajajoč iz sedanjega časa in z očmi uprtimi v prihodnost, bi bil koristen tako slovenski manjšini kot tudi Sloveniji. Manjšino bi bolj utrdil, prilil bi ji nekaj samozavesti in morda tudi preprečil odhajanje njenih pripadnikov v Slovenijo ali v notranjost Italije. Slovenija bi s tem pridobila nov prostor za svoje gospodarske dejavnosti, prostor odprt drugim trgom, kar je vsekakor dodana vrednost, sam prostor pa bi se iz obrobja spremenil v središčno območje, v dejanski stik med dvema svetovoma, ki se in se bosta še dolgo dopolnjevala, ker bo, pa naj nam bo všeč ali ne, delovna sila še vedno uhajala z Južnega Balkana, in ker bo Italija svoje izdelke ponujala drugi obali Jadrana.

To pa je tudi vse, kar sem želel povedati. Želim le dodati, da je ugotavljanje bolesti temelj za njihovo zdravljenje. Slednjega rad prepustim strokovnjakom, ki to vedo bolje, če bodo dobro delali pa bodo imeli tudi dobiček. Želel sem le prikazati, kako zgrešeno je za ocenjevanje Slovencev v Italiji uporabljanje meril, ki temeljijo na romantični koncepciji skupnosti, ki je poznana po narodnih pesmih in recitacijah poezij, včasih pa tudi kaj zaigra na harmoniko.

Bojan Brezigar