GORIŠKI PROSTOR

Slovenska vlada in politika se spopadata z ustanavljanjem pokrajin. Razprava še posebno odmeva na Primorskem zaradi vse bolj glasnega nasprotovanja Goriške, da bi bila zaobjeta v Primorsko pokrajino, ki bi se raztezala od Portoroža do Bovca, administrativno središče pa bi imela v Kopru. Zaradi še nepojasnjene opredelitve politike se fronta zagovornikov samostojne goriške pokrajine širi in uveljavlja. Pred nekaj dnevi se jim je pridružilo šest županov iz ožje Goriške regije. Že pred časom pa je odločno in utemeljeno zahtevo po uveljavitvi Goriške kot pokrajine s sedežem v Novi Gorici naslovil na politiko Forum za Goriško, ki je izraz civilne družbe in obenem tudi nosilec interesov slovenskega zamejstva. Člana izvršnega odbora Foruma sta namreč tudi Jurij Paljk in Aldo Rupel, ki Goriško živita na obeh straneh meje.

Po vaši oceni, kateri je temeljni razlog, na katerem sloni opredelitev Foruma?

PALJK. Predvsem na zgodovinskih dejstvih in na dejstvih zemljepisnega, tudi ekonomskega, upravnega in naravnega vidika. Goriška je danost, je pokrajina, ki je nekoč in tudi danes zaobjema Tolminsko, Vipavsko dolino, del Krasa, je odraz časa in razmer, tudi meje, če hočete. Goriška je stanje duha, pa če smo si to pripravljeni priznati ali ne. Je danost zgodovinsko pogojenih razmer. To je bila v času, ko Nove Gorice še ni bilo, in je danes, ko je Nova Gorica največje mesto te slovenske pokrajine.

RUPEL. Na utemeljenem zgodovinskem izročilu in na funkcionalnih postavkah, kot so razdalje, različna gospodarska izhodišča, orografija, čezmejna stvarnost, ki je v Kanalski, Terski in Nadiških dolinah, v Brdih, na Krminskem in v Gorici povsem drugačna od tiste v Miljah ali na morju.

Z zamejskega gledišča, kateri so argumenti za samostojno goriško pokrajino?

PALJK. Čutim in živim s Slovenijo in z Goriško, ki jo doživljam kot skupno goriško področje. Državno mejo živim in preko meje živim vsak dan. Če dodam še dejstvo, da smo nekoč bili v skupni goriški nadškofiji, je stanje duha še toliko bolj naravno. Po rodu sem iz Vipavske doline, sedaj živim razpet med Oglejem in Gorico, a je to vendarle samo in predvsem Goriška, nekdanja Goriška, sestavni del območja »oglejskega duha«. Za Slovence, ki živimo v Italiji, bi bila goriška pokrajina v Sloveniji naravna, predvsem pa samoumevna stvar in istočasno v pomoč, da bi bolje živeli kot narodna manjšina.

RUPEL. Potrebujemo močno »žarišče«, ki naj z najrazličnejšimi storitvami, uslugami in upravami odseva podjetnost, znanje, kulturne prvine in prireditve do Doberdobskega Krasa in še čez, do Krmina, Barda, Rezije in Kanalske doline. Kako bi temu stregli z Obale, si res ne znam predstavljati. Celo iz Nove Gorice niso vsa ta območja »obvladljiva«.

Kako bi njena ustanovitev vplivala na odnose (sodelovanje) z italijanskimi krajevnimi upravami?

PALJK. Predvsem bi goriška pokrajina iz domovine Slovenije lahko bolje sodelovala s sosednjo goriško in drugimi pokrajinami, bolje bi lahko načrtovali skupno življenje v novih evropskih okvirih, bolje bi živeli isto kulturo na različne načine, se pravi, da bi bolje živeli skupno kulturo v različnih jezikih, se zato med seboj bolje razumeli in si pomagali.

RUPEL. Domnevam, da bi se nadaljevali dosedanji trendi, s središčem na Obali bi se vsekakor upočasnili. Kaj bo po goriških majskih upravnih volitvah, pa bomo še videli. Na vidiku je ohladitev. Predvolilna valovanja na italijanski strani kažejo na pritiske po »normalizaciji«. Gorica je kljub majhnosti postala nebodigatreba ogledalo za Trst.

Kateri bi bil učinek na življenje goriških Slovencev?

PALJK. Sam menim in si seveda srčno želim, da bi prišlo še do tesnejših vsakodnevnih vezi, ne samo kulturnih in drugih izmenjav. Tudi več »čezmejnih« porok bi bilo dobrodošlih! Medsebojno oplajanje na vseh ravneh, življenje skupnega prostora, v različnih državah sicer, a v istem prostoru! Življenje lastne identitete v istem prostoru, za nas zamejce seveda dobrodošlo ob večinskem narodu!

RUPEL. Pozitivno brez vzhičenja, saj se tudi navdušene napovedi v letu 2004 večinoma niso uresničile. Nekateri smo to vedeli, a skepsa ni bila dobrodošla.

Zakaj bi enotna primorska pokrajina zapostavljala ali kakor koli ošibila Goriško?

PALJK. Predvsem zato, ker zgodovina ni ne mačeha in ne neka navadna »suplentka«, ampak učiteljica življenja! Na korenine je treba nekaj dati, če hočeš iz njih živeti. Enotne primorske pokrajine ni, to je čisti artefakt! Vipavec nikoli ni čutil skoraj ničesar skupnega z Istranom in obratno. Gre za stanje duha, za življenje iz zgodovine in za skupne potrebe. Kopra nikdar ni zanimala Nova Gorica in ga tudi sedaj ne! Dovolj je pogledati, kako Koper gleda na univerzo v Novi Gorici. Zakaj bi morali imeti v Novi Gorici vse dvojezično, kot je to v navadi v Kopru, če pa tu ni italijanske narodne manjšine? To bi se seveda tudi zgodilo, če bi postal Koper center take primorske pokrajine. Od izvira Soče do Savudrije? Dajmo, no, dajmo!

RUPEL. Ker potrebuje rešilec iz Trente do piranske bolnišnice tri ure in pol vožnje, če prestopi v Gorici na italijansko ozemlje, sicer pa pet. Vsebina odgovora je simbolna, zato naj bralec sam pomisli na vse mogoče druge vidike žitja in bitja.

Katere bodo morale biti pristojnosti samostojne goriške pokrajine, zato da se bo tudi »zamejec« čutil zastopanega?

PALJK. Vse je seveda stvar dogovora in tudi našega zanimanja za življenje na Goriškem v domovini Sloveniji. Mislim pa, da bi se moralo veliko narediti na področju pop kulture, na področju kulture, ki jo mladi, in ne samo mladi, živijo in živimo. Da bi se mlad zamejec počutil doma tako v Sloveniji kot tu, zavezan Goriški na obeh straneh meje, svoji identiteti, a bi bil odprt drugemu in drugačnosti! Da bi mlad človek pel tako komade Siddharte kot Zucchera, če poenostavim, pesmi Neishe in Giorgie, Martine Feri in Tinkare. Da bi vedel, da so si enakopravne, ker so preprosto lepe! Punce in pesmi seveda. To!

RUPEL. Zastopanost je lahko stvarnost le civilne družbe, ne pa uprave (kakršnekoli). To bi se lahko dogajalo že sedaj. Forum za Goriško je izjema. Razmišljati v obratni smeri, da bi namreč v zamejski, pravzaprav predmejski civilni družbi bili dejavni tudi državljani Republike Slovenije, pa je tabu - ne toliko za nas kot prav zanje. Nimajo le nasprotniki odpravljanja meje mejo v glavi.

Se postavlja tudi vprašanje sedeža pokrajine, potem ko je lastno kandidaturo ponudila Vipava?

PALJK. Ma, ne, za Božjo voljo! In če to reče Vipavec, potem bi moralo držati. Mislim, če dam šalo na stran, da bi pa vseeno morali vsi imeti občutek za mero. Nova Gorica je naravno središče goriške pokrajine v Sloveniji!

RUPEL. Seveda: s stražmojstrom, Cefizljom in materjo županjo vred.

Schengenska meja se seli drugam. Ena, ideološko zelo opredeljiva stran v goriški volilni kampanji pa že napoveduje, da bo skrbela za Gorico ne pa za skupni trg pred Severno postajo in za vse to, kar ta kraj predstavlja. To ravno v času, ko bi ustanovitev pokrajine omogočila enakovredno čezmejno dogovarjanje med upravami. Kaj menite?

PALJK. Tem, Slovencem nenaklonjenim ljudem svetujem samo to, naj gredo ob enajstih zjutraj, na delovni dan, iz središča Gorice v Novo Gorico in naj sami vidijo, kje je življenje in katero mesto umira. Samo to! Vem pa, in se tega resnično bojim, da bodo ti ljudje poskrbeli, da bo Gorica z njimi naredila korak za dvajset in več let nazaj, če bodo tudi po vstopu Slovenije v schengensko območje poskrbeli z raznimi ad hoc narejenimi odloki in s »prastarim strahom pred slovansko nevarnostjo«, da bo meja še vedno meja, zelo vodotesna meja, še posebno v mestu (Škabrijelova-Erjavčeva ulica, skupna aorta obeh mest!). Tega se bojim. Ker bo to pomenilo samo še hitrejše umiranje nas in Gorice.

RUPEL. Dokaz, da nasprotovanje Sloveniji in Jugoslaviji ni izviralo iz ideološkega razkola, temveč povsem nacionalističnega. Ideologije so se uravnovesile, toda odklanjanje vsega, kar seže od goriške Severne postaje do Vladivostoka, ostaja zasidrano. Odpovedujejo se edini karti, ki jo Gorica lahko igra. Državnih podpor ne bo več, ker jih Evropa ne dovoljuje. Zato se bo zamočvirila. Manjšinska narodna skupnost se mora še bolj povezati z novogoriško stvarnostjo, da obdrži svojo dinamično raven.

Zakaj menite, da bi morala Slovenija prisluhniti stališču iz zamejstva?

PALJK. Raje bi rekel, da bi bilo lepo, če bi tudi našim stališčem prisluhnila. Dejstvo je, da smo tudi mi del slovenskega narodnega telesa. Če se seveda sme to še reči na glas! Sam namreč nisem nikdar te trditve razumel kot prazne floskule in tako tudi živim, vsak dan, v skupni Goriški, kot Slovenec, poročen s Furlanko, oče treh otrok, ki se izražajo v vseh treh jezikih Goriške, človek, ki sanja, moli, razmišlja in piše predvsem v slovenskem jeziku, a pozna italijanskega in furlanskega, se nikogar ne boji in si srčno želi, da bi zares tu ob meji nekega dne živeli skupni prostor v dobrobit vseh, ki tu živimo in delamo.

RUPEL. Ker imamo večjo sposobnost objektivnega gledanja in ocenjevanja obmejne zgodovine, kot si v osrednji Sloveniji predstavljajo in kot so pripravljeni priznati. Še smo folklora, za katero je prav čudno, »da tako lepo govori slovensko«.

Igor Devetak

Nedelja, 8. aprila 2007