Poimenovanje bodoče upravne pokrajine v porečju Soče sproža obilo razprav. Kako torej s skupnim imenom poimenovati območje, ki se razteza od Goriškega Krasa, preko Vipavske doline, Goriške, Brd, Tolminskega, Idrijsko-cerkljanskega, Kobariškega in Bovškega? V igri so imena Severna Primorska, Posočje in Goriška.
Izhodišče: poimenovanje naj ustreza ljudem, ki na območju živijo, ki bodo upravljali bodočo upravno pokrajino. Zanima nas torej, katero poimenovanje zajame identiteto večjega dela prebivalstva na območju. Presoja z geografskega vidika bi lahko bila naslednja.
Najslabše bi bilo zagotovo poimenovanje Severna Primorska. Način poimenovanja po straneh neba je sicer geografsko korektno: s tem geografi tradicionalno označujejo relativno lego dela zemeljskega površja. To je vsekakor bolj praktično kot reči: ozemlje od te in te geografske širine ter od te in te geografske dolžine. Ko so geografi še v 19. stoletju odkrivali neznane predele so radi uporabljali tovrstna poimenovanja. Tujci, ki so upravljali njim slabo poznana območja, so si radi pomagali s tovrstnimi označbami, ki so za njih pomenile poenostavitev in s tem pomoč pri orienetaciji. Kdaj in kdo je za naše območje uporabil tako oznako je opisal že dr. Marušič. V obdobju planskega gospodarstva so tudi domače oblasti poznale oznako Severna Primorska – za plansko regijo nekje na zahodu. Bodočo pokrajino pa želimo upravljati sami, na podlagi demokratično izvoljenega predstavništva. Sami sebi nismo tujci, zato sebe ne bomo imenovali Severni Primorci! Poimenovati domačo pokrajino s stranjo neba je anahronizem, sprejemljiv morda le v primeru, da res ni na voljo boljšega.
Posočje je lep slovenski izraz za ozemlje, s katerega reka Soča z glavnimi pritoki Idrijco in Vipavo, odmaka padavinsko vodo. Vsekakor omogoča boljšo identifikacijo območja kot izraz Severna Primorska saj je geografsko gledano preciznejša. Območje predvidene pokrajine se zelo dobro ujema z mejami porečja Soče z glavnima pritokoma, odstopanja so zanemarljiva, oziroma sprejemljiva. Pa vendar: poimenovanje zožiti na en sam, to je fizično-geografski element pokrajine, pomeni redukcijo, pomeni oženje možnosti za identifikacijo. Ljubimo alpsko krasotico Sočo, uživamo v razgledih na apniške vrhove in slemena, občudujemo mehkobo flišnih gričev Brd, a nekaj manjka: točka identifikacije z družbenim elementom te pokrajine. Izraz Posočje je kot rečeno geografsko pravilen, a morda preveč tehnicistično pust.
Goriška, kot oznaka za območje bodoče pokrajine, je v geografskem smislu morda manj definirana, zato pa ima toliko večjo težo družbeno-geografski oziroma kulturno-zgodovinski pomen te oznake, kar daje večje možnosti identifikacije. Zato dajem temu poimenovanju prednost.
Tako kot vode z območja, ki se zlivajo v bližini Gorice, tako so se tudi tokovi ljudi v preteklosti stekali v Gorico in Novo Gorico. Iz območij, kjer so pogoji za življenje trši, v območje, kjer je narava radodarnejša, kjer so stare poti omogočale gospodarsko odprtost v vse smeri. V Gorici so se zato po naravno-geografski zakonitosti dolga stoletja zgoščali ljudje in njihovi gospodarski ter duhovni potenciali celotne Goriške. Postala je gospodarsko in kulturno središče Slovencev z vsega območja in je dosegla raven visokošolskega središča (Goriško bogoslovje). Po drugi svetovno vojni je bil ta proces močno okrnjen – saj je meja zarezala vanj. Nastalo pa je novo središče pokrajine, že po svoji mestni zasnovi povsem drugačno od drugih mest. Razvoj Nove Gorice je na simbolni in stvarni ravni zgodba o uspehu. Danes je tu zaposlitveno, šolsko, upravno in kulturno središče. Kje so še kraji, kjer so v petdesetih letih uspeli iz blatne, glinaste ravnice zgraditi mesto z univerzo? Prebivalcem Goriške pokrajine je to uspelo! Ime je nosilec pomena, identifikacije. Na Goriškem imamo pravzaprav srečo, da se lahko identificiramo z imenom, ki je povsem slovenskega izvora in ki spominja na vztrajnost, sposobnost, in uspeh, ki budi ponos.
Goriško pokrajino je treba nenazadnje tako poimenovati tudi zaradi geopolitičnih razlogov. Sebi in drugim je treba tudi na simbolni ravni poimenovanja sporočati,da na obeh straneh državne meje živijo ljudje, ki svojo domačo pokrajino enako, Slovensko poimenujejo – ker smo po narodnosti in duhu - ter po poimenovanju enotni!
Ljubljana, 05. 10. 2007 dr. Branko Pavlin