V soboto, 15. decembra 2007, so se v Ajdovščini, v dvorani prve slovenske vlade, sestali podporniki za ohranitev imena Primorske. Srečanje, ki se uvršča v sklop razprav o novi slovenski pokrajinski zakonodaji, je bilo na moč podobno  iz nedavne preteklosti že poznanim mitingom resnice. Uporabljamo besedo miting, ker  na zborovanju niso prevladali argumenti in dialog, ampak sovražni govor. Uperjen je bil zoper drugače misleče, ki pa na srečanje niso bili povabljeni. Pričakovali smo, da bodo v Ajdovščini navzoči ugledni primorski kulturni delavci razpravljali, za  razliko od politikov, bolj uravnoteženo in argumentirano.

Povod za miting je bila zakonodaja o vmesni stopnji lokalne samouprave med občinami in državo, ukinila naj bi Primorsko. O tem, čemu pokrajine kot vmesna stopnja lokalne samouprave služijo, kaj prebivalcem prinašajo dobrega in ali vladni predlog temu ustreza, na srečanju niso govorili. To pa bi bila tista prava vprašanja, o katerih bi morali govoriti. Ko bi se  v razpravi poenotili o ustreznem številu pokrajin na Primorskem, potem bi bilo na mestu govoriti o njihovih imenih. Takega razpravljanja pa na mitingu ni bilo.

Na Goriškem že od začetka podpiramo, strokovno utemeljen predlog za ustanovitev Goriške pokrajine.       Obseg in ime pokrajine sta utemeljena v dejstvu, da je bila Goriška osem stoletij upravnopolitična enota s središčem v Gorici. Svoj nastanek je pokrajina dolgovala zemljepisni legi, gospodarskim in političnim razmeram, pri tem je potrebno poudariti njeno vlogo obmejnega ozemlja. Prav ta mejna vloga se je predvsem v zadnjih dve stoletjih kazala za Slovence  kot narodnoobrambni zid. Razlogov za predlog poimenovanja pokrajine, sestavljene iz severnih predelov Primorske, je kar nekaj.

Ime Goriška  za pokrajino, tako kot piše vladni predlog podpiramo, predvsem zato, ker je  izvorno slovensko. Pred tisoč leti omenjeno slovensko naselje Gorica, ki je dalo pokrajini ime, dokazuje  slovensko naseljenost v Posočju. Iz narodnostnih razlogov, ti so še vedno močno aktualni, je potreba ime ohraniti. Prav neverjetno je, da se nekateri primorski rojaki in obenem  predstavniki  slovenske kulture, tega pomembnega dejstva tako malo zavedajo. O tem v Ajdovščini niso govorili, ker se je tu resen pogovor moral umakniti demagoškemu populizmu.

Kdor se zavzema za enotno Primorsko in pri tem celo pomisli na ustanovitev neke vrste zunanjega ministrstva za stike z drugimi državami, ne razmišlja o nesprejemljivosti takega predloga. Uresničiti bi ga bilo mogoče, če bi v Sloveniji uvajali poleg druge, še tretjo stopnjo lokalne samouprave. To pa strokovni pogledi zavračajo kot neutemeljeno, ker je Slovenija ozemeljsko premajhna. Na mitingih se tako pomembna strokovna vprašanja ne morejo reševati.

 V  »Odboru za Goriško pokrajino na Primorskem« vprašujemo tiste, ki so za enotno Primorsko s sedežem v Kopru - doslej se o kaki drugi lokaciji ni govorilo – če se resnično zavedajo, da  bo enotna pokrajina zaradi zakonskih določil imela svoje uradno ime zapisano tudi v italijanščini (mogoče Provincia del Litorale, nikakor pa ne Provincia della Primorska), da bodo vsi dokumenti pokrajine dvojezični, da bodo vsi zaposleni v pokrajini morali dokazati znanje italijanščine in še bi lahko naštevali.

So zato padle bazoviške žrtve, da bomo zopet uradovali v italijanščini, vprašujemo predsednika Društva za gojenje rodoljubnih tradicij Primorske TIGR g. Marjana Bevka? Gospoda Bevka, ki zliva toliko gneva na Goriško, vprašujemo tudi, na katerem mestu in kdaj so ga pooblastili, da žali in zmerja prebivalce Goriške. Ali so ga zato pooblastili vsi člani organizacije TIGR?

Sobotni ajdovski miting je svojo pozornost namenil problemu  ukinjanja Primorske. Taka ukinitev je čista izmišljotina in grda manipulacija. Prebivalcem Goriške, ki so pod fašizmom najbolj trpeli in v NOB največ doprinesli za uresničitev sanj o združitvi Primorske z matičnim narodom, je najbolj zlobno očitati, da ukinjajo Primorsko. Primorske ni mogoče ukiniti, ker jo Primorci, v  Novi Gorici, Kopru, Postojni, Tolminu, Idriji, Ajdovščini,Istri , Krasu, Ljubljani, pa tudi v Gorici in Trstu,nosimo v srcu in ne na papirju. Mogoče je prav zato, ker jo nosimo v srcu in ne na papirju, ostala nesporna in neomadeževana. Zato jo ohranimo táko in tam kjer je, na najsvetejšem kraju, v naših srcih.

Spora o poimenovanju pokrajin na primorskem nismo začeli na Goriškem. Zavrnili smo  le drugi predlog vlade, ki je  predvidel imeni »Severna Primorska« s sedežem v Novi Gorici in »Primorska« s sedežem v Kopru.  Opozorili smo, da je Primorsko nesmiselno deliti po straneh neba, kajti potem bi tudi Notranjsko morali imenovati »Vzhodna Primorska« in  nesmotrno je  del teritorija imenovati s polnim  imenom, drugi del pa samo z delnim imenom.  Predlagali smo, da se spoštuje  pri imenovanju  pokrajin kulturno dediščino Primorcev, ki združuje Primorce ne glede na državne meje. In ta imena so Goriška,  Istra in  Tržaška, ki so  zapisana tudi v kratici TIGR.    Vsaj od slovenskih pisateljev in razumnikov  pričakujemo, da bodo pri razpravah o pokrajinah  spoštovali argumente in kulturno dediščino.  Tako kot je  spoštoval Primorce in Gorico pokojni  veliki slovenski pisatelj Marjan Rožanc, ki je  v knjigi esejev  »Manihejska kronika«  zapisal naslednje besede: »Gorica je naše sveto mesto, brez katerega ni in ne more biti nobenega naroda…….že od vsega začetka je zares naša…..To je tudi edino  mesto, ki je povezano s slovenskim vojaštvom in junaštvom, saj ga obliva reka Soča, ki teče tik grobov, grobov slovenskega domovja…. Tam, v Gorici,…..je tudi Travnik, na katerem so bili  obglavljeni  in razčetverjeni tolminski puntarji. Ti nemara le simbolizirajo žrtev in dajejo Gorici pečat slovenskega svetega  mesta.«

 

Predsednik Odbora
ZA GORIŠKO POKRAJINO NA PRIMORSKEM
Sergij Pelhan

Nova Gorica, 17. 12. 2007