Kdor ni ponosen na Goriško, Istro, Kras, ta Primorec ni!

Zadnje čase je Forum postal znan predvsem zaradi tehtnega in zgodovinsko utemeljenega zagovarjanja poimenovanja goriške pokrajine z imenom Goriška. Forum za Goriško povezuje strokovnjake, izobražence in nasploh ljudi, ki delujejo v javnosti za skupno korist Goriške z obeh strani državne meje.

V Italiji poznamo upravno delitev na dežele, nato pridejo pokrajine in občine. Zakaj se je RS odločila samo za razdelitev na pokrajine in ne prej na tri ali štiri dežele?

 Velike države kot Italija, Nemčija ali Španija imajo 4 ravni upravljanja, poleg državne ravni še dežele, pokrajine in občine. Slovenija je manjša kot mnoge evropske dežele, zato je logično, da Slovenija ne more imeti dežel, ki imajo včasih celo funkcije pravih držav kot v Nemčiji in Španiji. Slovenija zato lahko ustanovi le pokrajine kot vmesno stopnjo med državo in občinami, ki jih je pri nas več kot 200.

Kakšen smisel ima pravzaprav ustanavljanje štirinajstih pokrajin v Sloveniji? Zakaj se to počne?

Slovenija načrtuje 14 pokrajin, ki bi obsegale vsaka v povprečju po 15 občin. Če bi Slovenija imela samo tri pokrajine s 70 občinami, bi bile te pokrajine le trije vmesni centri moči do Ljubljane. To pa je nesmiselno, saj je celotna Slovenija manjša od Dunaja, vendar je iz Kopra do Bovca dlje kot od Kopra do Prekmurja. To napako je naredila že RKC s Koprsko škofijo in je ne gre ponavljati. Če se Ljubljana ne zaveda nacionalne odgovornosti do Primorske glede odnosov z Italijo, kot mnogi upravičeno menijo, moramo to Primorci sami urediti v Ljubljani z državo in ne z neko vmesno močno pokrajino Primorsko, ki itak ne bi bila subjekt urejanja mednarodnih zadev.

Zadnje čase tudi pri nas izjemno boleče odmevajo polemike na Slovenskem o poimenovanju še ne nastalih slovenskih pokrajin. Nam lahko predstavite polemike in njihov izvor, tudi težave z nastankom pokrajin v Sloveniji?

Primorci smo si svoj ugled zgradili z velikim trpljenjem. Med prvo vojno so bili naši predniki v begunstvu in zmerjali so jih z Lahi (in ne s Primorci), med obema vojnama so bili politični in ekonomski begunci po Jugoslaviji, bili so prve žrtve italijanskega kulturnega genocida, a tudi prvi organizirani borci v Evropi proti fašističnemu terorju ter na koncu zmagoviti partizani, ki so uresničili sanje za priključitev večjega dela Primorske k Sloveniji. Prav po veliki zaslugi Primorcev imamo danes lastno državo. Primorska, Primorci, primorskost, lastna himna Vstala Primorska so danes najbolj cenjeni pojmi, ki nas vse navdajajo z neizmernim ponosom, da smo Primorci in Slovenci.

Zelo smo prizadeti, ker se posamezniki posmehujejo imenu Istrsko-kraška pokrajina, kot je predlagala Vlada RS, in zahtevajo, da se njihova pokrajina imenuje Primorska. Kdo so ti ljudje? Po večini so novodobni “Primorci”- priseljenci po letu 1954, mnogi z Balkana, ki se ne prepoznavajo kot Istrani ali Kraševci ter si želijo prilastiti kulturno zgodovinsko dediščino, ki pripada vsem Primorcem, v veliki meri pa še posebej goriškim in tržaškim Primorcem v Italiji. Več kot 15 let jih ne moti ime Obalno-kraška statistična regija, Istrsko-kraškemu imenu pokrajine pa se mnogi posmehujejo, čeprav sta ti dve pokrajini v svetu med najbolj uglednimi slovenskimi in primorskimi imeni. Kras pozna cel svet, Istra je v svetu poznano ime že iz antike in skupaj s Tržaško in Goriško pokrajino sestavljajo besedo TIGR. Če bi moji predniki bili s Krasa ali iz Istre, bi bil na to dejstvo zelo ponosen.

Se vam ne zdi, da je pri teh polemikah okrog pokrajin v Sloveniji preveč cenenega in izjemno škodljivega populizma?

Zagotovo je to res. V ozadju je očiten pritisk nekaterih politikov za osnovanje ene same velike Primorske vse do rapalske meje s sedežem v Kopru, ki bi bila dvojezična; v pokrajinskem svetu pa naj bi bilo skoraj 10% italijanskih predstavnikov. Za nas Goričane in Primorce, ki smo največ žrtvovali, da danes sploh lahko govorimo slovensko, je širitev dvojezičnosti z obalnih istrskih mest na celotno Primorsko popolnoma nesprejemljiva. Je žalitev vseh primorskih antifašističnih žrtev od duhovnikov do komunistov. Ob 60-letnici priključitve Primorske Sloveniji, septembra 2007, smo v Novi Gorici organizirali vseprimorsko proslavo Na svoji zemlji. Župani občin iz južne Primorske, ki si prilaščajo ime Primorska, niso prispevali niti evra za to veličastno proslavo. Častne izjeme so bile le organizacije Zveze borcev iz Kopra, Pirana in Izole, ki imajo že tako zelo skromna sredstva.

Omenjeni politiki so 15. 12. 2007 v Ajdovščini organizirali gromovniški miting resnice z vztrajnim ponavljanjem laži v javnosti, da Primorske ni več, ker Vlada RS ni dodelila tega imena v izključno posest Obalno-kraški regiji. Še več, zbirali so nesmiselne podpise pod pisno izjavo, ki trdi, da je s tem Vlada RS izničila boj Primorcev za priključitev Sloveniji, kar bi posledično lahko pomenilo, da bo Italija zopet do Postojne. Neverjetna manipulacija, a resnična, kot je napisano na obrazcu za zbiranje podpisov podpore za enotno Primorsko.

Ob nedavnih polemikah glede Primorske in Goriške je prišlo na dan temeljno dejstvo, da se Slovenci iz zgodovine ničesar ne naučimo, je tako?

Zdi se, da res ne, in to še posebej velja za tiste, ki zgodovinskih izkušenj Primorcev niso niti prebrali iz knjig, kaj šele, da bi jim starši položili te vrednote v zibelko. Ljubljana je danes zelo evforična nad EU - včasih je bila nad Dunajem, potem nad Beogradom - da mnogokrat pozablja na svoje nacionalne interese. Slovenci, z razliko od Hrvatov, nismo nikoli razumeli, da je bila Jugoslavija le vmesna faza do samostojne države. Hrvaška je edina država, ki je za sodelovanje z nacistično pošastjo bila po zmagi antifašizma nagrajena z ozemeljskimi pridobitvami in si je te tudi kasneje v Jugoslaviji prigrabila, kot npr. Savudrijo, ki je bila del Piranske občine do leta 1954. Danes Slovenijo zaradi tega dejstva zelo boli glava, saj nam jemlje izhod na odprto morje. Ali ne lahko tudi danes delamo podobnih napak, bi bodo naše otroke močno prizadele?

Prihodnji razvoj Gorice-Nove Gorice je usodno povezan z utrditvijo slovenske identitete na zahodu Slovenije, čemur Ljubljana ne daje pozornosti. Glede tega se s kritiko Borisa Pahora do Ljubljane v celoti strinjam.

Slovenci smo izgubili ogromno tudi, s tem da nam je fašizem uničil vso kulturno, gospodarsko in univerzitetno moč Gorice. Gorica je v preteklosti vzgojila številne narodnozavedne slovenske duhovnike, ki so nam ohranili slovenstvo. Zato smo v Forumu za Goriško v preteklosti podpirali idejo, da bi nastala tudi novogoriška škofija, poleg koprske. Žal tudi v RKC zamira duhovna moč goriške bogoslovne šole in prevladuje duh ljubljanske bogoslovne šole. Narediti bi morali vse, da bi ponovno prišlo do slovenske bogoslovne šole tudi v Gorici-Novi Gorici.

Predstavite nam prosim delovanje Foruma za Goriško in njegovo poslanstvo.

Poslanstvo Foruma za Goriško je vsesplošni kulturno-gospodarski napredek Goriške pokrajine, osnovan na vrhunskem znanju in trajnostnem razvoju. Forum za Goriško je bil osnovan leta 1994 in si ves čas prizadeva za ustanovitev Goriške kot zgodovinske pokrajine s sedežem v Novi Gorici. V Forumu razpravljamo in sprejemamo sklepe o zadevah, ki so v interesu vseh nas Goričanov in Primorcev, zato smo si zelo enotni glede ciljev, ki jih želimo dosegati. Razlike med nami so manj pomembne in se nanašajo bolj na načine in oblike našega delovanja za doseganje skupnih ciljev. Člani Foruma so po večini ljudje z močnimi intelektualnimi sposobnostmi oblikovanja razvojnih vizij in našega poslanstva. Delujemo kot civilna družba, zato je naša moč samo v pisani in ustni besedi, ki naj se sliši v medijih in na javnih tribunah ter v medsebojni izmenjavi pogledov. Med seboj komuniciramo vsakodnevno predvsem preko elektronske pošte, občasnimi neformalnimi sestanki članov in seveda tudi z rednimi sestanki, ko sprejemamo sklepe. Imamo tudi svojo spletno stran: www.fzg.si

V Forumu smo še posebej ponosni, da so naši člani tudi ugledni intelektualci, ki delujejo v slovenskih ustanovah v Gorici. V prihodnje bomo kakšno sejo Izvršnega odbora izpeljali tudi v Gorici, saj se moramo v skupen slovenski kulturni prostor čim prej vživeti. Naši cilji bodo postali tudi razvoj Gorice, zlasti ko nam to omogoča sinergijo z Novo Gorico.

Forum podpira policentričen razvoj Goriške, saj je ravno njen severni del izjemno demografsko ogrožen. Vladi RS smo predlagali projekt 4. razvojne osi, ki naj bi prostorsko povezala Koroško preko Gorenjske in Posočja z Vipavsko dolino in Kras s kraji na obali. To bi bilo izjemno pomembno za vsestranski razvoj ogroženih krajev, še posebej v turizmu.

Forum Za Goriško si močno prizadeva za razvoj visokega šolstva na Goriškem. Podpiramo pobude za nastanek goriškega univerzitetnega kampusa, kjer bi se univerza lahko nemoteno razvijala naslednjih 50 let.

Forum za Goriško podpira prizadevanja našega uglednega člana prof. Karla Bonuttija, da bi Evropska unija v Gorici-Novi Gorici, na stičišču treh evropskih jezikovnih skupin, ustanovila Univerzo EU, saj bi bila ravno Goriška dober primer gradnje sodelovanja med evropskimi narodi. In prav bogoslovje za katoliške in pravoslavne duhovnike bi lahko bil prvi korak. Združene Evrope ne bo, če ne bo vse krščanske Evrope, torej bratskega sodelovanja med katoliki in pravoslavci.

Forum za Goriško je predlagal tudi precej inovativno rešitev za razmejitev med Slovenijo in Hrvaško v Piranskem zalivu.

Res je, vendar je to lahko tema za kdaj drugič, ker je za razumljivo pojasnilo predloga potrebna obširna razlaga. Slovenija naj bi v OZN predlagala spremembo Konvencije o pomorskem pravu. Morje naj bi se tako razmejilo, da bi vsaka država zaprtega zaliva imela svoj del morja vse do mednarodnih voda. V tem primeru, bi si Hrvaška ne mogla več enostavno prisvojiti druge polovice Jadrana do morske meje z Italijo po nekdanji Jugoslaviji.

Ima prav direktor Goriškega muzeja in naš skupni prijatelj Andrej Malnič, ko v svojih javnih nastopih redno opozarja, da moramo biti Slovenci, podobno kot so Italijani!, navezani na mestna središča in se zavedati njihovega temeljnega pomena za širše območje?

S tem mnenjem se strinjam in se ga mogoče premalo zavedamo, saj si je sicer nemogoče pojasniti, da nekatere razvoj mesta Nove Gorice tako zelo moti. Je pa res, da je bila Nova Gorica v preteklosti preveč ozko usmerjena le v lasten razvoj mesta tvornih funkcij in se je glede tega premalo posvetovala z drugimi v regiji, ki jim je to mesto namenjeno za uresničitev njihovih potreb. Po drugi strani pa je to razumljiva pomanjkljivost, saj uradne pokrajine s sedežem v Novi Gorici nismo nikoli imeli.

Vstop Slovenije v schengensko območje pomeni prost pretok ljudi ob meji. Kaj bo to pomenilo za Goriško?

Za Goriško in še bolj za mesto Gorica-Nova Gorica je to enkratna zgodovinska priložnost, ki jo moramo izkoristiti za okrepitev enotnega kulturnega prostora Primorcev na obeh straneh meje. Ta kulturni prostor pa moramo nadgraditi z gospodarskimi povezavami tako, da bi postali osrednje stičišče sodelovanja med italijanskim in slovanskim gospodarskim prostorom. Naša priložnost je, da s pomočjo Bruslja oblikujemo Gorico-Novo Gorico kot večkulturni in večetnični prostor kot vzgled sodelovanja evropskih narodov.

Kje in kako vidite razvoj Goriške, v Italiji smo namreč priče dobesednemu umiranju Gorice?

Veliko priložnost imamo na področju visokošolskega izobraževanja in raziskovanja. Bolonjski sistem študija omogoča kreditni sistem, kar pomeni, da lahko študentje opravijo del obveznosti na italijanskih, slovenskih in avstrijskih univerzah v tem prostoru. Zelo velike možnosti imamo, da ponudimo turistom iz Evrope in sveta celovito goriško turistično destinacijo in ne kot doslej le vsak svojo polovico, ki se je končala na meji. To bi bilo za turiste privlačna posebnost, saj smo na prostoru, ki je izredno raznolik; od toplega morja do Alp se razvrsti veliko različnih krajinskih posebnosti in zanimivosti ter kulinarične raznovrstnosti.

Hvala za pogovor!
Jurij Paljk