Res je, da je leta 1944 izraz Priključitev Primorske izžareval odločnost partizanskih zahtev do zaveznikov in je bil tudi pravno močnejši kot bi bil izraz vrnitev. Vendar, danes ko je od tega minilo več ko 60 let in smo v EU je izraz Vrnitev Primorske morda primernejši, saj odraža našo pravico in legitimnost za priključitev Primorske leta 1947. Vrnitev pomeni, da si dobil nazaj nekaj kar ti je nekdo prej to nelegitimno odvzel, četudi mednarodnopravno utemeljeno. Mednarodne pogodbe pač pišejo zmagovalci in ne poraženci in Slovenci smo bli leta 1918 med poraženci, vendar to še ne pomeni, da je bila priključitev Primorske Italiji po Rapalski pogodbi legitimna. Velesile, v primeru Slovencev, niso spoštovale samoodločbe narodov (ameriški predsednik Wilson,1919 Versaille) in so se držale svinjske kupčije med Italijo ter Anglijo in Francijo (Londonski pakt,1915). Primorci smo se po pravici in legitimnosti v NOB odločili, da se priključimo novi domovini Sloveniji in Jugoslaviji. Žal se ni vrnila celotna Primorska v naročje domovine, kar je zopet mednarodnopravno utemeljeno s Pariško pogodbo, Londonskim memorandumom in Osimsko pogodbe, je pa vprašljivo s stališča legitimnosti in samoodločbe narodov.
Priključitev je torej mednarodnopravno močan in utemeljen izraz vendar je lahko še kako zelo nelegitimen. Ali ni bila tudi taka priključitev Primorske Italiji? V sedanji Evropi je bolje govoriti o pravicah človeka in narodov ter manjšin ter njihovi legitimnosti za uveljavljanje pravic. Mogoče pa smo z vstopom v EU in ukinitvijo kontrole na mejah le dosegli tudi neke vrste Vrnitev celotnega primorskega etičnega telesa k domovini Sloveniji. Le v Ljubljani se tega še ne zavedajo, kot trdi Boris Pahor.