Odprto pismo Ljudmili Novak In Radovanu Žerjavu

 

Z vsebino odprtega pisma prof. dr. Matjaža Zwitterja iz Ljubljane se strinjam.

K predlogom, kako naj vlada raje z drugimi ukrepi skrbi za uravnoteženje proračuna, da ne bo potrebno prizadeti mladih družin z več otroki, pa dodajam:

Odprto pismo je potrebno nasloviti tudi na ministra Franca Bogoviča in Zvonka Černača. Ta dva nova ministra lahko s svojimi sodelavci namreč zelo hitro izboljšata pogoje:

1. za bolj smotrno urejanje vodotokov, za ustreznejše saniranje plazov, za zadrževanje voda z večstranskimi nameni (preprečevanje poplav, namakanje kmetijskih zemljišč, oskrba z bolj kvalitetno pitno vodo, proizvodnjo vršne zelene električne energije, bogatenje nizkih pretokov rek, ...) ter

2. za bolj racionalno gradnjo novih in obnovo obstoječih cest pa tudi drugih infrastrukturnih objektov in za hitrejše pridobivanje gradbenih dovoljenj, s katerim bi pospešili razvoj gospodarskih dejavnosti in oživili propadajoče gradbeništvo.

Vodotoki povzročajo s poplavami vedno več problemov, ker se že 70 let rušijo opuščeni jezovi in stara obrežna zavarovanja, ki so jih nekoč skrbno gradili in vzdrževali obrežni lastniki večinoma na svoje stroške. Bivše države Avstro Ogrska, Italija (na Primorskem) in Stara Jugoslavija so obrežnim lastnikom na območju današnje Slovenije v zameno za urejanje vodotokov nudile vodne pravice za več kot 4000 mlinov, žag, kovačij,... in elektrarn. Kako bi bilo sicer možno, da bi s takrat pobranimi davki, države lahko zagotavljale prebivalcem zadostno poplavno varnost? Danes je vse brez potrebe na ramenih države, ki obrežnim lastnikom zadnje čase iz neznanih razlogov ne podeljuje skoraj nobenih vodnih pravic (koncesij). Jim pa hkrati strogo prepoveduje, da bi se sami ščitili pred poplavami. Tega celo občine ne smejo same početi. V vodi in ob njej smejo vsa dela, ki so omejena večinoma na krpanje poškodb, opravljati samo »specializirana« vodarska gradbena podjetja, ki jih je izbralo bivše ministrstvo za okolje in prostor. Na Primorskem so imeli pri tem čudne kriterije, saj so za urejanje morske obale podelili koncesijo podjetju iz Maribora, koncesijo za urejanje porečja Soče pa podjetju iz Ljubljane. Več domačinov bi to gotovo opravilo skrbneje, saj jim zaradi okolja, v katerem živijo, gotovo ne bi bilo vseeno, kako vestni bi bili pri tem opravilu.

Plazove se je zadnje čase saniralo skoraj izključno samo z najdražjimi možnimi ukrepi.

Tudi ceste so ponekod zelo slabo vzdrževane. Najbolj čudno pa je, da se po dolgih nevarno poškodovanih odsekih državnih cest tu pa tam nenadoma pojavijo kratki nerazumljivo razkošno popravljeni odseki. Na neki stari vojaški cesti z makadamskim voziščem se recimo nenadoma popolnoma brez potrebe pojavi obnovljen za 5m razširjen most z asfaltiranim voziščem širine 8m in z dvema hodnikoma širine po 1m pa čeprav zaide sem komaj kakšno vozilo na dan.

Sprašujem se tudi, kako so lahko pod fašistično Italijo leta 1923 v dolini Soče ob njenem srednjem toku gradili 18m dolgo in 11m široko trinadstropno stavbo po »načrtu«, ki je bil narisan na enem listu velikosti 30 x 40cm in je bil potrjen samo z žigom in podpisom slovenskega župana majhne občine Ajba, kakršnih je bilo v sedanji občini Kanal ob Soči vsaj 15. Danes bi bilo zato potrebno več kilogramov papirja in na desetine podpisov.

DANIJEL MAGAJNE, u.d.gradb.inž., Solkan