Stipaniča, rosnega fanta, so v Udbo, Službo državne varnosti (SDV), povabili, ker je bil v partizanih na radiotelegrafskem tečaju. Vnet radioamater je še zdaj, nad hišo v Kolombanu ima pritrjeno »velikansko« anteno, vse to pa je tik ob meji z Italijo. Pomenljivo? Niti ne, je pa nekako simbolično, saj so se radioamaterji s tedaj najsodobnejšimi napravami spopadali najprej z Italijani in Američani, potem pa še z Rusi. V etru so bile kajpak tudi emigrantske radijske postaje, o čemer je v knjigi mnogo zanimivosti, z današnjega zornega kota celo pikantnosti.

Seveda avtobiografija govori še o tem, da je SDV zabredla tudi v močvirni svet politične policije, vendar so pravi profesionalci ostali zvesti sami sebi ali pa so ob službi študirali. Stipaniča so na nekem sprejemu slišali govoriti angleško in mu nemudoma predlagali mesto generalnega konzula v Pittsburghu. Leta 1970 so ga imenovali za namestnika republiškega sekretarja za notranje zadeve, vodenje SDV je odklonil. Prijavil se je za glavnega direktorja Iskrakomerca, kariero je končal kot generalni direktor Iskre. Pomemben je njegov prispevek v Slovenski izseljenski matici.

 

Vaša biografija je izjemno pestra: pastirček, s petnajstimi, šestnajstimi leti rosno mlad partizanček, potem skoraj socialni problem, da je bilo treba pljuniti v roke in poprijeti tudi za taka dela, kot je progovni delavec, kar je vključevalo tudi skubljenje telefonskih drogov, nato sodelovanje v SDV, kratek predah v diplomaciji, potem pa ste bili eden najpomembnejših ljudi na Slovenskem – generalni direktor Iskre, ko je bil ta koncern še velika zadeva. Gledano nazaj, je bilo življenje hitro, tudi polno nepričakovanih zasukov?

Ko se je končala vojna, smo imeli požgano hišo, brat je padel in nameraval sem ostati kar doma. Vrgel sem se v obnovo, dobili smo voliča, ker so nam ga odpisali kot vojno škodo. Potem se je nekega dne pojavila krajevna ozna, državna varnost. Povedali so mi, da sem se v vojski odlično odrezal na tečaju radiotelegrafije in da je moja dolžnost odzvati se klicu domovine. Tako sem končal na tečaju v Komendi, leta 1949, in pristal sem v SDV.

 

Ste kot mlad poba razmišljali o tem, da to utegne biti problematično delo? Vsaj z današnjega zornega kota je tako, tedaj pa je bilo verjetno domoljubno.

O tem sploh nisem razmišljal. Na Jugoslavijo je bil tedaj najhujši pritisk informbiroja, zato je bilo jasno, da bomo potrebovali okrepljene službe tudi tehnično, zato sem menil, da je to častno, ne pa da gre za kake špijonske zgodbe. Že v vojnem času sem občudoval obveščevalce in njihove uspehe ter tudi videl njihove neuspehe. Vsekakor je bila to služba, ki je izzivala mladega človeka, v kateri lahko tudi napreduje.

 

Kdo zmaguje v vojni: tisti na bojišču, tako imenovana topovska hrana, ali obveščevalci? Poznamo pomen nemške Enigme, ki so jo uporabljale podmornice na Atlantiku, ki so jo dešifrirali Britanci, kar je v marsičem spremenilo potek druge svetovne vojne.

V vojni se obe komponenti prepletata. Obveščevalna služba lahko včasih naredi mnogo več kot dobro oborožene enote, ki si stojijo nasproti. V našem primeru – poznal sem samo tiste dogodke, ko sem bil soudeležen in ko so poveljevali kolegi iz obveščevalne – sem videl, da je zelo uspešna varnostno-obveščevalna služba, predhodnica državne varnosti. Končno je imela sodelavca, ki je bil pomočnik šefa Hacinove politične policije in so ga Nemci usmrtili šele februarja 1945, ko so ga odkrili. Moč Osvobodilne fronte v Sloveniji je bila v sodelovanju ljudi, ki so obveščali pristojne organe o premikih sovražnikovih enot, in tu je varnostno-obveščevalna služba opravila zgodovinsko nalogo.

 

O zgodovinski vlogi: najprej smo se zravsali z Angloameričani okoli Trsta, potem pa z Rusi. Iz vaših spominov je razvidno, da so nas takrat zahodnjaki oskrbovali s tedaj najmodernejšimi prisluškovalnimi napravami in napravami za motenje.

Govoriva o povojnem času, ko so ozno preimenovali v službo državne varnosti. Takrat je šlo za spopad z ostanki kvizlinških enot, ki so ostale v Jugoslaviji, in s tistimi, ki so se z njimi družile v Avstriji in Italiji. V Slovenijo so še vedno vdirale oborožene enote, torej gre v bistvu še vedno za vojno obdobje. V tem času je v spopadih padlo okoli 160 pripadnikov milice, državne varnosti in knoja. Opravljal sem delo radiotelegrafista in smo prisluškovali, kajti kvizlinške skupine so Angloameričani opremili z radijskimi postajami. No, radiotelegrafista v taki skupini so pripadniki SDV ujeli, pri njem so bili pozivni znaki, šifre itd. Razposlal sem nekaj depeš, ne poznavajoč njihovo vsebino, in tako smo razvozlali, da so v Avstriji in Italiji obveščevalni centri, ki so jih financirale ameriške obveščevalne službe.

 

Malce je težko verjeti, da je tedanja obveščevalna služba Jugoslavije, pravzaprav s partizanskimi koreninami, lahko parirala (nekdanjim) zaveznikom. Navsezadnje je bila tehnologija njihova.

Zanimivo je, ampak navsezadnje sem izvedel, da so vse te oddaje šle v Salzburg, v štab Matjaževe vojske ali kraljeve vojske v domovini, ki ga je vodil podpolkovnik Andrej Glušič. Kar se tiče naprav: nekaj postaj so nam Angloameričani dali med vojno, ostale so pri nas in mislim, da je bila naša služba sposobna odkrivati nasprotnikove postaje. In smo jih tudi odkrivali, odkrivali smo tudi centre v zamejstvu. En center je bil v Eboliju blizu Neaplja, določili smo ga z goniometrom, drugi je bil v Avstriji itd. Mi smo jih odkrivali in beležili njihove depeše, nekaj depeš smo tudi dešifrirali. Jaz sem sodeloval pri tem, tisto skupino, ki se je ukvarjala z dešifriranjem, pa smo imenovali črni kabinet.

 

Je bila to vojaška obveščevalna oz. prisluškovalna služba ali služba SDV?

Bila je SDV, razen čisto vojaških taktičnih zvez so vse naprave spadale v državno varnost. SDV je nedvomno opravila pomembno vlogo kot sestavni del obrambe države, in sicer do novembra 1952, ko je postala obveščevalna in protiobveščevalna služba, kakršne imajo druge države. Zaposleni v SDV smo izgubili vojaške čine, sleči smo morali uniforme itd.

 

Se ni s tem začela tudi degradacija službe, da se je obrnila na notranjepolitično področje?

Ta sprememba je bila posledica splošnega preobrata v Jugoslaviji, informbiroja in Stalinovega diktata. Takrat so ugotovili, da slediti Sovjetski zvezi v notranji politiki, glede policije, obveščevalne službe itd., ne gre skupaj s težnjo, da bi se prebili v krog normalnih evropskih držav. Pri oficirjih, zlasti pri tistih z visokimi čini, je bilo zaznati občutek degradacije: prej sem bil polkovnik, zdaj pa sem samo svetnik! Večina pa je to vzela za normalno, plače so ostale enake, privilegiji so odpadli, posebnih trgovin z oblačili in s hrano za nas ni bilo več, postali smo del civilne družbe.

 

Kaj pomeni za obveščevalno družbo biti del civilne družbe?

To lahko vprašate naše naslednike, slovensko Sovo. Nič drugega nismo bili in nič drugega nismo počeli kot oni. Odkrivati sovražnika, ki hoče škodovati naši državi, v gospodarstvu, politiki itd. Seveda, v tedanji situaciji v petdesetih letih je imela ena stranka, komunistična partija, odločilen vpliv – in vedno ima, v vsaki državi, odločilen vpliv na obveščevalne službe v bistvu vlada. Gre za orodje vlade. Ko pa postane orodje strank, seveda taka služba težko deluje.

 

Tu sem malce v zadregi. Kdo je sploh vlada? Se ne zdi, da bi morala biti obveščevalna služba nekaj bolj zanesljivega od vlade? Vlade se lahko menjujejo od danes do jutri, pomembna obveščevalna služba, kot je, recimo britanska, pa ima aparat in obveščevalce po vsem svetu.

Normalno je, da je v vsaki državi vlada tista, ki ščiti državo in državljane. Zato ni normalno, da bi neka vlada ali njen minister deloval v interesu svoje opcije in povzročal škodo pri varnosti države. Slovenija je tu poseben primer. To, ko so poslanci »vdrli« v Sovo, se naših časih ne bi moglo zgoditi. Ali pa odnašanje dokumentov v torbicah, uničevanje tistih, ki ti niso všeč, in objavljanje bolj uporabnih. Upam si trditi, da tudi Matija Maček, ki je bil prvi šef SDV v Sloveniji, ne bi mogel nikdar iz arhiva odnesti nečesa domov. Ker sem bil pozneje tudi šef okrajne državne varnosti v Novi Gorici, sem včasih hotel videti tudi kaj, kar ni bilo neposredno v moji kompetenci; moral sem zaprositi za dovoljenje in sem to lahko prebral samo v arhivu. In nisem smel delati nobenih zapiskov.

 

Očitno je, da je SDV v povojnem času opravila pomembno vlogo, včasih ne ravno čistih rok – ampak katera obveščevalna služba je sploh čistih rok? Zakaj danes takšen gnus, če je nekdo kdaj delal v Udbi, saj je bila navsezadnje legalna služba?

To je jasno. Po vojni so bili obračuni z nasprotniki nacionalizacije, na novo odkritimi sodelavci okupatorja itd. Potem se je vse skupaj počasi umirjalo in prelomno za Jugoslavijo je bilo leto 1948 z informbirojem. Od takrat naprej se je služba vselej prilagajala tekoči politiki, od preobrazbe v normalno obveščevalno službo do novih ljudi, ki niso imeli samo revolucionarnega naboja, ampak so vnašali nova znanja, tudi tehnična. Zato govoriti o legalnosti? Služba je bila toliko legalna, kot je bila legalna Jugoslavija, ki je bila tedaj med ustanovitelji OZN. Bila je članica zmagovite koalicije nad nacifašizmom in kot tako so priznavale vse druge članice. Svojo notranjo politiko pa je seveda prirejala po svoje.

 

Kaj pa stalna gonja proti posameznikom v SDV in službi v celoti, češ da je počela nezakonite stvari?

Ko sem po šolanju v Beogradu leta 1954 začel delati v operativi, je SDV imela vrsto sodelavcev, ki so bili registrirani, vendar niso dobili nobene nagrade in so bili vedno pripravljeni pomagati pri odkrivanju takšnih ali drugačnih nepravilnosti. Nekaj izjem je bilo: v vrstah nekdanjih sovražnikov smo tudi imeli sodelavce, sodelovali so pod prisilo – kar je pač praksa vseh obveščevalnih in kontraobveščevalnih služb. Prepričan sem, da bi jih bila večina pripravljena sodelovati prostovoljno, če bi šlo za zaščito države; pri tem so bila razna ovajanja in podobno pač posledica sistema, v kakršnem smo živeli.

 

Poskusimo špekulirati z odstotki. Koliko je SDV skrbela varnost države in koliko je bila notranjepolitična policija?

V začetku je bila predvsem notranjepolitično usmerjena (meščanske stranke, emigracija itd.), imela je resor gospodarske kriminalitete (gospodarska sabotaža in podobno, o tem je pisal tudi moj profesor dr. Bajt). Tako bi rekel, da je bila dejavnost službe v začetku v dveh tretjinah usmerjena v domači politični prostor, vsaj ena tretjina najbolj udarnega dela pa je bila v tujem obveščevalnem prostoru. Jugoslavija je bila nenehno ogrožena; pred resolucijo informbiroja so jo ogrožali z Zahoda prek obveščevalnih centrov, v katerih so delovali tudi naši sonarodnjaki v emigraciji. Po resoluciji informbiroja pa so Američani sami razgnali te centre. Ameriški veleposlanik je dejal, da sami niso vedeli, kaj narediti v sporu med Titom in Stalinom. Poslal je depešo: Dobili boste Tita ali pa Stalina!

 

Ali je sedanja Sova ohranila kaj kvalitete tedanje službe državne varnosti, ki je očitno zmogla parirati tako Zahodu kot Stalinu?

Ne bi komentiral sedanje službe, ker je ne poznam. Mislim pa, da so ohranili vsaj nekaj tistih segmentov, ki so pomembni, so pa razni škodljivi spori, objavljanje dokumentov itd. Saj je lahko reči: objavimo vse skupaj, da bo transparentno – toda če je vse transparentno, je tajna služba odveč. Kaj pa naj tajna služba počne, če je vse na internetu? Če nekaj imenuješ tajno, je vsaj nekaj takega, kar je skrito nepoklicanim očem.

 

Če v povojnem času ne bi bilo uspešnih obveščevalcev, bi se težko merili z Italijani, Američani, Rusi.

Slika se je odtlej močno spremenila. Takrat si je Titova Jugoslavija prizadevala na vsak način ohraniti distanco do Zahoda in Vzhoda, kar se je na koncu izkazalo za genialno. Tudi ko so nas Američani silili v Nato, je Tito rekel ne, čeprav so nas izsiljevali z dobavami žita in podobnim. Jugoslavija je hotela ohraniti popolno neodvisnost do obeh strani. Za to smo plačali, recimo, s prevelikim oboroževanjem.

 

Saj so nam zastonj dajali ameriška letala.

Ja, ko smo bili jeziček na tehnici in so Američani vedeli, da se lahko z Rusi spopadajo le prek Jugoslavije. Najprej je nastal Varšavski pakt, razširjeni sovjetski imperij.

 

Imate lepe spomine na Pittsburgh?

In še koliko. Ne bomo govoril o gostovanjih Slovenskega okteta in piknikih, toda vse ni bilo prijetno. Poleti 1967 je bil izveden teroristični napad na vsa jugoslovanska diplomatska predstavništva v ZDA in Kanadi. Neznani storilci so na stavbe predstavništev vrgli bombe, ki so povzročile manjšo materialno škodo. Edino generalni konzulat v Pittsburghu ni bil napaden. To se je nekaterim obveščevalcem v Beogradu zdelo sumljivo. Vzrok pa je bil na dlani: vsa predstavništva so bila v večjih vilah, naš konzulat pa je bil v ogromni stavbi na sotočju rek Monogahela in Alegeny, v kateri so bili v glavnem ameriški državljani. To bi bilo vsekakor nerodno.

 

Po vrnitvi iz ZDA ste odklonili vodenje SDV. Razlog?

Ne zaradi strahu pred odgovornostjo. Kadri, ki so po redukciji službe ostali tam, so vsi imeli višje funkcije od mojih, ko sem delal v policiji. Pa tudi brskanje po zasebnem življenju agentov in kontroliranih oseb me ni zanimalo. Zato je šefovstvo v SDV obdržal Egon Conradi.

 

Iz tistih časov je zanimiva »epizoda« s cigaretami, ki govori, da se odtlej ni dosti spremenilo: takrat cigarete, danes igralnice.

Franc Nebec, direktor trgovskega podjetja Emona, je predlagal Silvu Gorencu, republiškemu sekretarju za notranje zadeve, da bi italijanskim tihotapcem dovolili nemoten prevoz cigaret, ki bi jih kupovali v brezcarinskem skladišču Emone. Gorenc je predlagal, naj vodim zadevo sam z njegovim pooblastilom. Vedel sem, da se je nekaj podobnega dogajalo tudi v prejšnjih letih. Moje stališče je bilo, naj o zadevi povpraša Kavčiča in Popita. Za paket cigaret (sto zavojčkov) bi nam Emona v gotovini plačala deset dolarjev, sekretariat pa bi denar namenil za nakup policijskega čolna, ker dotrajani ni dohajal italijanskih ribičev. V proračunu za čoln ni bilo denarja. Kavčič in Popit sta se strinjala, če to ne škoduje ekonomskim interesom Jugoslavije.

 

Na razpis za glavnega direktorja Iskrakomerca ste se prijavili kot edini kandidat. Ko ste nastopili službo, je starejša tajnica Marta, kot pišete, še isti dan odšla v pokoj.

Pozneje sva se večkrat srečala in povedala mi je, da so jih strašili, da pride za direktorja policist, ki mu ne bi hotela služiti.

 

Iskro ste razdelili v šest divizij, toda potem je samoupravljanje, predvsem tozdiranje, marsikaj sfižilo. Nekdanji koncern (ne bom pozabil neke reportaže, ko je popotnik sredi puščave kar zazijal, ko je zagledal ogromen svetleč Iskrin »grb«) je zdaj prgišče tovarnic.

Ideja Jožeta Hujsa, tedaj generalnega direktorja Iskre, je slonela na vzorih in izkušnjah velikih korporacij v razvitem svetu. Toda pretirana in prisilna tozdomanija je naredila svoje. Članom CK Slovenije so naložili, naj pomagajo pri organiziranju tozdov v podjetjih in pri detajlni ureditvi samoupravljanja. Za Iskro sta bila pristojna Roman Albreht in neki inženir iz Idrije. Na vprašanje, koliko delavcev je v Iskri, in odgovor, da nas je skoraj 30.000, je sledil kratek odgovor: Tristo tozdov. Samoupravljanje se je izrodilo v zapravljanje delovne energije in brezplodne diskusije, kako ustreči ekonomskemu neznanju politike in kljub temu doseči ekonomsko učinkovitost in konkurenčnost na zahtevnih trgih. Poleg delavskega sveta je bil prej tudi poslovni odbor, v katerem so bili kompetentni ljudje, ustava iz leta 1974 in zakon o združenem delu pa sta poslovni odbor odpravila.

 

Se lahko Iskra nekoč vrne v nekdanjo kondicijo? Imamo v Sloveniji še kak adut, ki bi to zmogel?

Gospodarske razmere v globalnem svetu in s tem v Sloveniji so se bistveno spremenile. Ni možno povleči vzporednic, menim pa seveda, da je bil razpad Iskre kot sistema škodljiv za slovensko gospodarstvo. Skupni pristop na trgih, kjer so nas poznali, je zdaj mnogo težavnejši in mnogo dražji. Iskra je doživela usodo slovenske industrije; imela je 10 odstotkov industrijskih delavcev, ker pa je močno padlo število zaposlenih v industriji nasploh, podjetja, ki so se ohranila na pogorišču nekdanje velike Iskre, še vedno predstavljajo 10 odstotkov. Usoda, ki jo je doživela slovenska industrija po osamosvojitvi, je usoda Iskre. Vrnitev ni možna.

 

Še vedno kadite cigare?

Sogovornik je odgovor mirno spremenil v dim havanke.