O piscu in knjigi je podrobno govoril Jože Šušmelj, tudi sam dober poznavalec odnosov med Jugoslavijo / Slovenijo in Italijo. Opozoril je na načrten napor, ki je bil opravljen, da bi Nova Gorica po urbanističnih in gospodarskih temeljih in tudi vzporedno z njimi krepila svojo vlogo tudi na ravni raziskovalne, razumniške in kulturne sfere. Branko Marušič je bil v sami konici generacije, ki je po osvoboditeljski lahko že študirala na ljubljanskih fakultetah. Brez naštevanja raznih zadolžitev navedimo le število bibliografskih enot: 1122 od leta 1965 dalje.

V knjigi je štirinajst poglavij in Šušmelj je omenil s kratko vsebino prav vse. Mnoga so vezana na zaslužna imena slovensko italijanskega povezovanja in spoznavanja (Valentin Zarnik, Vladimir Levec, Henrik Tuma ...), nekaj pa je Italijanov (Graziadio Isaia Ascoli, Biagio Marin ...), potem je tu »afera« z Gregorčičevo »Soči«, epopeja slovenskega častnika Pivka na fronti nad Brento, obravnava krajevnih imen, njihova uporaba in popačenja ... Na koncu knjige so povzetki v italijanščini.

Zaenkrat zadnja knjiga je nastala s pomočjo gradiva, ki se je nabiralo pol stoletja, sicer pa lahko našteje jubilant več kot deset temeljnih del. V svojem posegu se je poglobil v nekaj značilnih obdobij zadnjega poldrugega stoletja, kot je na primer italijanski Preporod, katerega hiba je gotovo dejstvo, da si je miselno in tudi dejansko prisvajal ozemlja, ki so bila zunaj italijanskega jezikovnega ozemlja. Opozoril je na stalno razliko v vzpostavljanju odnosov, ki se je kazala med primorsko čutečimi razumniki ali tistimi iz osrednje Slovenije. V samem izvajanju in tudi kot posledica posegov iz publike je pojasnjeval potek izkušnje v mešani komisiji zgodovinarjev, ki je oblikovala dokument o odnosih med dvema narodoma. Preko Ascolijeve »filozofije« je obrazložil stalnico italijanskega javnega mnenja, ki ne more iz svoje kože, saj se stalno pojavlja težnja po teorijah, ki v bistvu slovensko stvarnost zanemarja s primeri omalovaževanja. Osnovno odprto vprašanje ostaja nepoznavanje jezika.

Vprašanja iz publike so ponudila iztočnico za opozorila, v katera se je spet vključil tudi Jože Šušmelj, kako pomemben je bil Videmski sporazum za preobrat v obmejnih odnosih, kar velja še več za Osimski sporazum, brez katerega bi Slovenija imela neprimerno več težav ob odhodu iz Federacije, saj bi se Italija sklicevala na nedorečenost meja povezanih s Svobodnim Tržaškim ozemljem.

Med razpravo so se razvila kratka razmišljanja o možnostih za izboljšanje učinkovitosti manjšinske skupnosti in o odzivanju na izzivanja, ki se zlasti na začetku februarja ponavljajo že deset let. Odzivi bi lahko bili učinkovitejši, prodornejši, sicer pa je tudi mogoče posegati ob tehtnem upoštevanju svoje stvarne moči.

Še o knjigi: njeno branje bo gotovo pomemben doprinos k argumentirani obravnavi povezav med Slovenijo in Italijo.