Nova Gorica je bila ustanovljena v povojnem času, ker je vsej regiji, ki se ji je takrat še reklo Goriška, umanjkal center. Zakaj se je to mesto poimenovalo Nova Gorica in niso raje kar razširili in urbanizirali Solkana ali Šempetra, je pomembno iz simbolnega vidika, ki ga je Gorica imela za Slovence. In ne zgolj za Slovence iz zahodne etnične meje, temveč vseh. Gorica je namreč, poleg Trsta in Ljubljane in (mogoče Novega mesta), imela močno prisotnost slovenskega visokega meščanstva, mestnih uradnikov, trgovcev in obrtnikov. Slovenci v Trstu in Gorici nismo bili narod hlapcev, temveč pomembnih in ključnih akterjev mesta in regije. Tam je bilo pomembno semenišče, ki je ustvarilo toliko narodnobuditeljskih duhovnikov, ki so v obdobju pred drugo vojno igrali pomembno vlogo, ne zgolj za ohranjanje in osnovno izobrazbo podeželskih Slovencev, temveč tudi za razvoj slovenščine (najbolj znan je pater Stanislav Škrabec) in literature. (Da niti ne omenimo, da je v Gorici del svojega bogatega življenja preživel tudi Trubar). Vendar izobraženstvo ni bilo omejeno na kler. Gorica je bila močen intelektualni slovenski center. Ni slučajno, da je prvi učni načrt državne gimnazije v slovenščini v zgodovini bil ravno v goriški staatsgymnasium (avstrijski državni gimnaziji) in to točno 100 let nazaj. Bil je obvezen za vse Slovence in je žal trajal zgolj par let, saj ga je vojna prekinila.
Slovenija je burno dvajseto stoletje preživela, vendar za ceno, da je izgubila skoraj vse tradicionalne slovenske centre, dobila pa je dva (Maribor in Koper), ki s slovenstvom nista nikoli nič imela in zato sta tudi takoj postali delavski mesti in še do danes nista zmogli postati resnični kulturni centri.
Ta zavest o pomembnosti Gorice in z njo tudi Nove Gorice je bila prisotna od samega nastanka slednje in čez celotno nadaljnje jugoslovansko obdobje. Tako se je še v obdobju pred uradno hladno vojno, ko je potekala v teh krajih neke vrste »hladna vojna«, saj je bilo obmejno območje obdano z bodečo žico, mejo, ki je prvič v zgodovini ločila enotno zgodovinsko pokrajino goriške in tako ločila mnogo poznanstev in družin, ter so tenzije med slovensko (oz. jugoslovansko) in italijansko stranjo doseglo vrelišče, so se odgovorni odločili vključiti v načrt prvega mesta edino diagonalno ulico, Erjavčevo, ki je neposredno povezovala center Nove Gorice s centrom stare. Ta ulica je tudi simbolno povezala mesti in s tem Novi Gorici podelila neprekinjeno tradicijo goriškega slovenskega življa in njeno »izpostavo« znotraj matice. Tu je čez leta nastala »aleja herojev« - spomeniki pomembnih slovenskih goriških intelektualcev, ki so krojili usodo tako Goriške kot Slovenije.
V obdobju socializma in predvsem po osimskih sporazumih leta 1975 je Nova Gorica dobro izkoriščala svoje mejno območje. Industrija in različne obmejne dejavnosti so cvetele. Zaradi dostopnosti tujih medijev in lahkega prehoda čez mejo, so Novogorčani bili mnogo bolj v stiku z zahodnimi trendi in okusi. To dejstvo je tudi omogočilo popularnost Nove Gorice v osemdesetih in začetku devetdesetih let. Ni težko najti tistih med generacijo '50 in '70, ki se še zelo živo spominjajo, kako so iz Ljubljane hodili obiskovati Novo Gorico in njeno okolico. Argonavti, CRMK, Hum pa tudi bar Cocktail so bili eni izmed prostorov, ki so v pomembni točki soustvarjali slovensko glasbeno sceno.
S samostojnostjo Slovenije je počasi, počasi Nova Gorica izgubljala na pomembnosti, Goriška regija pa praktično izgubila svojo zavest. Lahki denar, ki je prihajal iz špedicije, mejnih prehodov in seveda razcveta igralništva je prebivalcem nudil visok standard brez večjega truda, lokalne politike pa zazibal v dremež, saj se jim je zdelo, da ne potrebujejo razmišljati o dolgoročnih načrtih in investicijah, ki bi prinašale v skladu s potrebami časa razvoj obrti in višje kvalificiranih delovnih mest. Poleg tega se je še uradna Ljubljana v vseh dvajsetih letih trudila kot edino zveličavni spodbujati zgolj koridor Maribor-Ljubljana-Koper, ki je območje goriške potisnil v gospodarsko nepomembnost oziroma zgolj v molzno kravo igralniškega denarja. Z integracijo v Evropsko unijo, ki je ukinila meje, in prihodom krize, ki je razkrilo tudi dolgoletno mutnjavo gospodarsko politiko, so propadla vsa pomembna goriška podjetja, vključno z močno oslabitvijo HITa, je pobral še vso moč, ki jo je imela. Trenutno je Nova Gorica ostala brez javne prometne povezave s Slovenijo, s sosednjo državo, brez katerekoli pomembnosti v slovenskem okvirju in brez delovnih mest. Nova Gorica, čeprav se o tem ne govori skoraj nič, je na vrhu lestvice v nezaposlenosti mladih do 35. leta v Sloveniji!!! Trenutno mladi Novogoričan nima nikakršne prihodnosti v svojem mestu in edino kar mu ostane, če ni idealist, je da se preseli, pa naj bo vsaj v Ajdovščino.
Pomembnost visokega šolstva za mesto
Ne moremo zanikati, da je trenutna situacija na goriškem zelo slaba. Zato je pa nujno, da premislimo realno vizijo, ki bi omogočila razvoj mesta in z njim regije in ki bi posledično njen doprinesel tudi nekaj razvoju Slovenije. Seveda prva in najpomembnejša točka je razvoj visokega šolstva v mestu. Brez tega si danes sploh ne moremo predstavljati, da je nekaj mesto.
Pri visokem šolstvu pri nas ne bi nujno pomenilo, da bi domačini tu študirali, temveč, da bi pridobili pomembno demografsko skupino mladih odraslih, ki bi prišla v mesto in ga sokreirala. Trenutno nimamo sploh neke realne študentske scene, saj je mnogo fakultet narejenih tako, da študentom sploh ni potrebno živeti tu, da bi študirali. Pa ne samo študentom, tudi profesorjem. Pogoji bi morali biti narejeni, da bi te dve skupini, ki soustvarjata visoko šolstvo, živele in imele impakt v svojem okolju. Ta skupina ljudi ustvarja pogoje, da je neko okolje atraktivno. Z mladimi pridejo seveda zabave. Ampak z druženjem pride tudi do spoznavanja različnih profilov ljudi, ki se kanalizira v kulturo, v politično participacijo in širjenje kritične mase v mestu.
Čeprav lahko podvržemo kritiki tako Univerzo v Novi Gorici kot tudi druge samostojne visokošolske zavode, ki delujejo na tem področju, moramo vedeti, da je to še vedno boljše od ničesar. Visoko šolstvo še vedno predstavlja najvišje znanje v posebnih strokah. Z dobrim gospodarjenjem univerze in z večletnim razvojem, se bo kvaliteta lahko višala, novi kader (tudi iz drugih fakultet) bo pomembno prispeval k spremembi strukture prebivalstva v mestu. Seveda prisotnost visoko izobraženega kadra in fakultet tudi pripomore k razvoju visokotehnološke industrije, založništvu, kulturi, uslužnostnim dejavnostim ipd. Z malo volje do dela in kančkom vizije naših lokalnih politikov bi se, v mestu s toliko praznih prostorov, lahko to zgodilo brez večjih problemov.
Seveda pa ima Nova Gorica še eno prednost in to je ravno njena neposredna bližina meje in mesta Gorica. V tem vidiku se odpira velika možnost ustanovitve skupne mednarodne univerze, ki bi lahko bila tudi v angleškem jeziku, in bi privabila študente druge in tretje stopnje. To bi pomenilo močan korak k zbliževanju dveh Goric, ki je v tem času nujno za preživetje obeh in ki bi pripomogel na prepoznavnosti, razvoju turizma in še večjem razvoju že zgoraj omenjenih dejavnosti.
Brez visokega šolstva ne bo služb, ne bo razvoja in seveda s tem ne bo prebivalcev. Če nam to ni v prvi vrsti namen lahko ... zapremo luči, zaklenemo vrata in se poslovimo.