Forum za Goriško predlaga, da slovenski intelektualci pošljejo pismo generalnemu sekretarju OZN v katerem zahtevajo v imenu pravičnosti in miru, da se Pomorski zakonik OZN  iz leta 1982 dopolni s preprostim univerzalnim načelom:"VSAKA OBMORSKA DRŽAVA, NE GLEDE NA DOLŽINO NJENE OBALE, IMA NEODTUJLJIVO PRAVICO, DA SE NJENO TERITORJALNO MORJE KONČA V MEDNARODNIH VODAH".
Iz tega načela sledi, da bi se morski koridor (ne glede na širino)  iz slovenskega teritorjalnega morja  v mednarodne vode lahko odmeril samo vzdolž italijanske morske meje. Posedica take neizogibne opredelitve morskega koridorja bi bila, da Hrvaška ne bi bila soseda Italije, kar je povsem logično. Država, ki ne meji na kopnem, ne bi bila mejaš niti na morju.
S takim načelnim pristopom do lastnega problema  bi Slovenija postala v svetu spoštovana borka za pravičnost in mir ter za pravice vseh držav, ki jim kratijo pravice dostopa do mednarodnih voda zaradi sedanjih določb v Pomorskem zakoniku. Ne glede na to, da bi do dopolnitve Pomorskega zakonika lahko prišlo šele čez 20-30 let,  bi morala Slovenija dotlej vprašanje morske meje s Hrvaško zadržati odprto.

Izzivalna demonstracija hrvaški ladij in ribičev v soboto 7-11-09 napoveduje uvod v dolgoročne napetosti na hrvaško-slovenski meji. Hrvatje bodo z manifestacijami pritiskali na odločitev  arbitražnega  razsodišča vse do zaključka sodbe nekje leta 2015. In kaj če ne bo tako, kot oni "upravičeno" pričakujejo? 
Spomnimo se samo razmejitve med Jugoslavijo in Italijo v letih 1945-1947. Demonstracije množic so bile "spontane" zato, da bi komisijo za razmejitev "prepričali" o pravični meji. Tudi po zakoličenju meje je bila potrebna vojska na meji (ne samo zaradi sovražnih režimov nasproti), saj bi sicer ljudje čez noč premaknili veliko več mejnikov, kot so jih sicer. Zagotovo meja ne bi obstala preko grobov na pokopališču v Mirnu, če ni bilo oboroženih vojakov na obeh straneh bodeče žice.

Bill Clinton je v CD govoril o neizbežni soodvisnosti in pozitivnih oz. negativnih silah znotraj te soodvisnosti. Kot primer je navedel Izraelce in Palestince na majhnem skupnem koščku zemlje in njihovo negativno soodvisnost.

V majhni Sloveniji sta v usodni soodvisnosti Levi in Desni politični blok, ki nista pripravljena na pozitivno soodvisnost za blagostanje državljanov Slovenije. Oba hazardirata na naš račun z igro ničelne vsote; da eni dobijo morajo drugi izgubiti. Zakaj ne bi Slovencem ponudili Win-Win zgodbe, to je igre z neničelnim pozitivnim rezultatom?

Prof. dr.Tom Turk v Delovi polemiki o morski meji ugotavlja:"Nacionalni interes ne more biti nekaj hektolitrov morja".Tega bistroumnega moža, bi morala Vlada RS nemudoma imenovati za posebnega odposlanca na Hrvaškem, da jih prepriča o nesmiselnosti borbe za  borih nekaj hektolitrov morja k tistemu, ki ga že imajo. Mož, navkljub vsem naslovom, ne uspe  razumeti, da so Hrvati  prav histerično OBSEDENI z željo, da bi Slovencem na vsak način preprečili povezavo z mednarodnimi vodami. Še potomci Butalcev razumemo, da gre za preprosto škodoželjnost, ki korenini v bolestnem maščevanju za hude krivice, ki jih je DZ RS napravil z NLB stotisočim Hrvatom, ko so bili v najhujših osebnih stiskah oropani prihrankov. Več  o tem. 

Mnenj in napotkov o morski meji s Hrvaško je vse več; Sloveniji pa vedno slabše kaže.
Predlagamo, da DZ RS sprejme sklep, da, zaradi očitnega popolnoma nasprotnega razumevanja kaj je Slovenija ob razpadu Jugoslavije smatrala za svoje in kaj  Hrvaška, dopolnjuje svojo izjavo iz leta 1991 o meji s Hrvaško v Istri. Če so poslanci DZ leta 1991 z izjavo o meji razumeli, da je celoten Piranski zaliv v Sloveniji in da ima Slovenija svoje morje do mednarodnih voda, je očitno, da so mislili na potek meje po kopnem Savudrujskega polotoka. DZ RS naj  sedaj leta 2009 poda novo oz. dopolnjujočo izjavo, da je slovenska meja s Hrvaško tista, ki predstavlja katastrsko mejo občine Piran iz leta 1954, in  je nesporno natanko poznana in določljiva. Slika o razmejitvi leta 1954.

Tako bodo pač  mejo v Istri in na morju rešile  prihodnje generacije ali nov Pomorski zakonik OZN kot je že leta 2007 predlagal Forum za  Goriško. Naslednje srečanje s Hrvaško je Schengen; meje zagotovo ne smemo odpraviti, preden nam ne vrnejo tega, kar pripada Piranski občini.

Te dni so odkrili spomenik najbolj pokončnemu in priljubljenemu predsedniku vlade Slovenije. Danes si ga lastijo vsi, poroča Delo,umrl pa je popolnoma izoliran. Naš prvi predsednik Foruma za Goriško Joško Štrukelj je v njegovi vladi uzakonil AC Šentilj-Nova Gorica že davnega leta 1969. Po štiridesetih letih smo v Novo Gorico, kot zadnji, dobili pohabljeno hitro cesto, ki jo bodo burje  še dolgo zapirale. Italija že gradi pravo AC od Vileša do Gorice. Kaj pa bomo mi storili do Razdrtega? Vaše predloge lahko podate s preprostim klikom na zavihek kontakti

Dušan Šinogoj, zadnji predsednik vlade Socialistične Republike Slovenje je  spregovoril v Nedeljskem dnevniku. Po 18 letih je  Slovenija zopet dobila  predsednika vlade iz Nove Gorice. Mnogi Goričani so ponosni na "našo oblast", a drugi spet menijo, da je Nova Gorica vedno izgubljala, ko so bili njeni kadri visoko v državni politiki. Za razliko od Štajercev ali "obalnih Kranjcev",  pravijo, se "naši" niso nikoli potegnili za razvoj Goriške, prej obratno.  Kaj menite vi? Vaše odmeve bomo objavili v pismih bralcev.

Predsednik vlade Pahor se je vedno skliceval na stokovnost, sedaj pa strokovnosti v posmeh, "če gre verjeti Primorskim novicam", predlaga tri pokrajine. Ob nabiranju volilnih glasov, pred letom dni, se je hvalil, da je bil prvi predlagal DZ RS uvedbo Severno primorske pokrajine; torej je Pahor tudi neverodostojen.

Zapis Eve Irgl v Dnevnikovem objektivu ponovno dokazuje, da poslanka DZ  ne razume zakaj je Resolucija o evropski zavesti napad na vitalne slovenske nacionalne interese. Naj prebere PISMO Foruma za Goriško DZ RS.To, da je letos 2. aprila vseh sedem slovenskih evroposlancev podprlo Resolucijo samo izkazuje njihovo nepozornost za finese evropske visoke zunanje  politike.

Gorico sta 16-10-09  obiskala evroposlanca Milan Zver in Zoran Thaler. V kulturnem domu Lojze Bratuž sta odgovarjala na vprašanja o približevanju bivših jugoslovanskih republik Evropski uniji.